VERTOVLJEVE TEKSTE PRENAŠAMO IZ ČASOPISA KINO! ŠT. 1.

http://www.e-kino.si

Prvi zvočni film Ukrainfilma: Simfonija Donbasa

(1931)

Nekaj besed o posebnem pomenu zvočno-slikovnega dokumentarca Simfonija Donbasa (Entuziazem) in o posebnih ovirah, ki so se kot zid postavile na pot nastanka filma.

V prvo skupino teh posebnih ovir sodijo kategorične trditve zvočnih tehnikov in filmskih delavcev (tako tukaj kot v tujini), da

- so edini pravi in možni pogoji za snemanje filmskega zvoka le posebni pogoji zvočno izoliranega, neprepustnega studia;

- je za film možno in treba snemati le umetno proizvedene zvoke;

- je nemogoče snemati dokumentaren (zlasti zunanji) zvok.

Teh trditev filmskih delavcev in zvočnih tehnikov marca lani ni ovrgla beseda, temveč dejanje. To skupino ovir smo premagali z vrsto eksperimentov.

Najpomembnejši, izjemni pomen Entuziazma je odločna razrešitev vprašanja možnosti in nezmožnosti dokumentarnega zvoka pri snemanju na lokaciji.

V drugo skupino posebnih ovir (recimo ji »skupina nepremičnin«) sodita

- popolna nemobilnost zvočne snemalne opreme (kot bi bila vzidana v studijske stene);

- nemobilnost mikrofona, ki ga je bilo celo v studijski kletki prepovedano premikati med snemanjem.

Ne le da smo premagali to skupino ovir, ne le da smo preselili »skupino nepremičnin«, ne le da smo kamero preselili ven (tako kamero kot mikrofon smo pripravili k »hoji« in »teku«) — potem ko smo zaključili vrsto eksperimentov snemanja zvoka in slike z daljinskim upravljanjem, smo tudi resno pristopili k vprašanju radijskega snemanja, zvočno-slikovne postaje.

Tretja skupina ovir je bila povezana z našo trdno odločitvijo, da zapustimo »obalo« zvočne snemalne postaje in gremo v Donbas. Začeli smo se ukvarjati z izdelavo prenosnih zvočnih snemalnih naprav. Tovariši Timartsev, Čibisov, Karitonov in Molčanov so dneve in noči prebedeli v laboratoriju profesorja Šorina 1 ter sestavili prenosno opremo. Prvi testni posnetki so nastali sredi aprila. Prvega maja je sledilo zvočno filmsko snemanje v leningrajskem pristanišču in po nekaj izboljšavah opreme smo končno odšli na snemanje 11. ukrajinskega partijskega kongresa v Karkov. Po kongresu je bila oprema še enkrat predelana in odpotovali smo v Donbas.

Ko smo premagali to tretjo skupino ovir (eksperimenti s prenosno opremo), so se vrata — ki smo jih začeli podirati marca — široko odprla in pokazala se je pot zvočnih filmskih obzornikov ter dokumentarnega filma. To je posebni pomen Entuziazma kot vodilnega ledolomilca na področju zvočnih obzornikov.

Potovanje v Donbas predstavlja četrto skupino ovir. Pod pritiskom enomesečne časovne omejitve smo »jurišali« na zvok Donbasa. Ker nismo imeli nobenih transportnih sredstev, smo hodili in s seboj vlekli 1200-kilogramski tovor. Plazili smo se po vseh štirih. Ker smo bili povsem odrezani od laboratorija in reprodukcijske opreme, nismo mogli poslušati posnetkov ter preveriti svojega dela in opreme. Spopadali smo se z izjemno živčno napetostjo, ne le zaradi mentalnih, temveč tudi fizičnih naporov, ker smo težek tovor nenehno vlačili z ene lokacije na drugo.

Zadnji, odločilni mesec zvočnega filmskega snemanja je potekal v hrupnem in vreščečem okolju, sredi železa in ognja, v glasnih tovarniških delavnicah. S spuščanjem v rudnike globoko pod zemljo in snemanjem s streh brzečih vlakov smo enkrat za vselej odpravili nepremičnost zvočne opreme in prvič v zgodovini na dokumentarni način posneli osnovne zvoke industrijskega okolja (zvok rudnikov, tovarn, vlakov itn.). To je četrti posebni pomen zvočnega dokumentarca Entuziazem.

Da bi se lotili montaže, smo morali najprej oceniti rezultate snemanja. Pri tem smo se spet spopadali z novo serijo težav. Kijevski laboratorij se je moral pripraviti na razvijanje in kopiranje filma. Vse okoliščine smo morali urediti tako, da napak pri kopiranju ne bi zamenjevali z napakami laboratorija; da napak laboratorija ne bi zamenjevali z napakami pri snemanju; da napak pri snemanju ne bi zamenjevali z napakami pri kopiranju. In obratno.

Ko smo končno premagali to skupino težav in ovrednotili delo, se je izkazalo, da je bil del posnetkov iz Donbasa (prizori javnega dela, oskrbovanja kulturnih potreb delavcev, podeljevanja nagrad udarnikom in drugi) izgubljen zaradi tehničnih dejavnikov (močnih zvočnih vibracij). Ta izguba je zahtevala določene spremembe pri montaži. S sprotnim prilagajanjem smo se lotili organizacije posnetih zvočnih in slikovnih dokumentov.

Na voljo nismo imeli niti zvočne montažne mize niti kakšne druge približno ustrezne naprave za organizacijo posnetkov. Delali smo pazljivo, vztrajno in počasi. Petdeset dni in noči skrajnega napora. Kljub vsemu pa nismo šli po najlažji poti; okoliščin nismo obračali v svojo korist: da bi v Donbasu delali s prenosno opremo in tako posneli večino zvoka na eno sled skupaj s sliko. Nismo se omejili z najenostavnejšo hkratnostjo zvoka in slike, temveč smo izbrali najtežjo pot — v obstoječih razmerah — odločili smo se za kompleksno interakcijo zvoka in slike.

To je peti in zelo edinstven pomen filma, znanega kot Entuziazem.

In nazadnje najpomembnejše.

Ko v Entuziazmu trg preplavijo industrijski zvoki vsesovjetskega parnika in ulice zapolnijo s strojno glasbo, ki spremlja orjaško, praznično parado;

ko se po drugi strani zvoki vojaških godb, parad, zastave, rdeče zvezde, pozdravni kriki, bojna gesla, govori itn. stopijo z zvoki strojev, zvoki tekmovalnih tovarn;

ko se gradnja mostu v Donbasu pred našimi očmi kaže kot neskončna vrsta sobotnikov 2, »dnevi industrializacije«, kampanja rdeče zvezde, rdeče zastave,

v tem ne smemo videti pomanjkljivosti, temveč resen, daljnosežen eksperiment.

Naj zaključim z nekaj kronološkimi informacijami.

Snemanje Entuziazma se je končalo pred več kot pol leta. Ob oktobrski proslavi 1930 je bil predvajan v tovarni, javnega predvajanja še ni bilo. Film čaka resno oceno svojih dosežkov in pomanjkljivosti. Čaka strogo, a relevantno ovrednotenje. Ne splošno ovrednotenje (zunaj časa in prostora), temveč ovrednotenje, ki temelji na sedanjem stanju razvoja kinematografskega zvoka.

Prvi koraki

(1931)

Sovjetski zvočni kino je v prvem letu zaznamovala prevlada zvočnih filmskih obzornikov. Za razumevanje se moramo ozreti nazaj.

Delavci pri filmskih obzornikih so že davno govorili o možnosti ne le radijskega prenašanja, temveč tudi snemanja zvočno-slikovnih dokumentarcev, radijskih kino filmov z daljave; razmišljali so o možnosti, da bi se proletarci vseh dežel videli, slišali in razumeli. Njihovo delo je pripravilo pogoje za ustvarjalce obzornikov (v nasprotju s kolegi pri igranem filmu, ki so priložnost zamudili), ki so marca 1930 nemudoma in samozavestno pristopili k prvim eksperimentom na področju zvočnih obzornikov.

Delo pri Entuziazmu je sledilo »teoriji mačjega koncerta« Ipolita Sokolova 3 ter trditvam domačih in tujih strokovnjakov, ki so zanikali sámo možnosti snemanja industrijskega zvoka. Sledilo je zanikanju možnosti nezaigranega zvočnega filmskega obzornika. Delo pri Entuziazmu in njegove posledice tako predstavljajo negacijo te negacije.

Entuziazem ni le povsem ovrgel »teorije mačjega koncerta« in drugih protiobzorniških »teorij«, odprl je tudi vrata produkcije zvočnih obzornikov, obzornikov z nezaigranim zvokom, in očistil pot za prihodnjo proizvodnjo zvočno-slikovnih dokumentarcev.

Entuziazem ima svoje pomanjkljivosti. Kako jih lahko razložimo? V veliki meri jih lahko razložimo z razkorakom med našimi načrti ter pripravami na snemanje in montažo in stanjem zvočnokinematografske tehnologije na začetku tridesetih let. Naši načrti so preveč prehitevali naše tehnične in administrativne zmožnosti. Nismo upoštevali vseh ovir na poti produkcije tega filma. Poudariti je treba, da bi bila vsaka od teh ovir dejansko lahko dovolj za prekinitev, ustavitev našega dela.

Nismo klonili pred ovirami, premagali smo jih. Niti pri snemanju niti pri montaži nismo najlažje poti. Seveda smo imeli tudi številne žrtve.

Mislim, da moramo na te pomanjkljivosti gledati kot na film, ki je bil poškodovan v bitki. Raztrgan. Hripav. Ranjen. A vendarle film, ki se ni umaknil pred težavami.

In kako so se odzvali naši kritiki?

Bodisi profesorsko — vse, kar ni »ostro« ali »uravnano«, z drugimi besedami, vse kar ni »doremifasolizirano«, so označili za »kakofonijo«. Bodisi smo naleteli na gluhe kritike — kritično so ocenili le vizualni del filma, medtem ko so zvočno vsebino ignorirali. Bodisi smo naleteli na k igranemu usmerjene kritike — denimo formalistične kritike v protiformalistični preobleki, ki so iskali in zlorabljali te ali one formalne kvalitete filma. Bodisi smo naleteli na protiobzorniške kritike, nasprotnike nezaigranega filma, na primer enega od avtorjev »teorije mačjega koncerta«, ki je defenzivno besnel in skušal dokazati, da je Entuziazem »mačji koncert« in da je »teorija« torej pravilna, potrjena itn. itd.

Mislim, da tiste, ki smo delali pri Entuziazmu, in ustvarjalce obzornikov zanima večstranska (ne enostranska) analiza tega filma. Ne zgolj Entuziazma »samega na sebi«, temveč vsega dela, povezanega z njegovo produkcijo, vsega našega dela na razpotju nemega in zvočnega kina v tej veji naše socialistične filmske industrije, ki ji pravimo obzornik, dokumentarec ali neigrani film.

Tako smo zdaj priča hitri rasti produkcije obzornikov — ne le številčne (Entuziazem, Olimpiada umetnosti), temveč, posameznim pomanjkljivostim navkljub, tudi kakovostne. A medtem ko lahko posamezne pomanjkljivosti nezaigranega zvočnega filma razložimo z dejstvom, da so delavci v tej veji filmske industrije presegli svoje tehnične in administrativne zmožnosti, pa tisti, ki delajo v igrani ali na igralcu temelječi kinematografiji, nasprotno, zaostajajo za tehničnimi zmožnostmi, ki jih imajo na voljo. Na prihod zvočnega kina niso bili pripravljeni. Zato morajo v skladu z metodo dialektičnega materializma (nujni pogoj tako za igrani kot za neigrani film)

igrani filmi postati pogumnejši in odločneje preiti od plašne postsinhronizacije nemih filmov k produkciji zvočnih filmov;

neigrani filmi strniti svojo tehniko, jo še nadalje izpopolniti in uporabiti za 100-odstotno izpolnitev svojih načrtov. Da bi to dosegli pa ne potrebujemo le boljšega nadzora nad mikrofonom, le izpopolnitve zvočne opreme, temveč se moramo usmeriti k zvočnopredvajalni in zvočnosnemalni radijsko-kinematografski postaji (oddaljeno snemanje in oddajanje zvoka-slike), kot sem predlagal na Prvi vsesovjetski konferenci za zvočni film. Če bomo ob koncu petletke imeli ne le prenosno zvočnokinematografsko opremo, temveč tudi močno radijskosnemalno in radijskooddajno postajo, bo naš cilj »tehničnega in gospodarskega dohitevanja in prehitevanja kapitalističnih držav« na kinematografskem in radijskem področju v veliki meri izpolnjen.

Zvočna koračnica

(Iz filma Simfonija Donbasa)
I

Ura bije.

Sprva tiho. Postopoma glasneje. Še glasneje. Neznosno glasno (skoraj kot udarci kladiva). Postopoma tišje. Do nevtralne, jasno slišne ravni. Kot bitje srca, le da znatno močneje.

Približujejo se koraki, vzpenjajo se po stopnicah. Gredo mimo. Zvok ugasne. Ura bije. Spet se približujejo koraki. Pridejo blizu. Ustavijo se. Ura odbije, kot bitje srca.

Prvi zvok cerkvenega zvona. Odzvanjanje ugasne, prepusti prostor bitju ure. Drugi udarec cerkvenega zvona. Odzvanjanje ugasne, še enkrat prepusti prostor bitju ure. Tretji udarec cerkvenega zvona. Postopoma preraste v praznično zvonjenje.

Drobci bogoslužja (bolj znani motivi) se mešajo z zvokom zvonov. Zvonovi, pomešani z motivi bogoslužja, ne morejo dolgo ohraniti slovesnosti. Dobijo ironični prizvok. Slovesnost nenehno spodnaša. Zdi se, da verski motivi plešejo naokrog.

Za trenutek zvoki izginejo, nadomesti jih bitje ure, nato zvočni valovi spet hitro narastejo. Z njimi se sreča dolg, močan pisk iz tovarne in jih prestreže. Prvemu pisku sledi drugi, nato tretji. Raztrgajo glasbo in zvonjenje. Kot da bi se preplašili, se zvoki upočasnijo in ustavijo. Zamrznejo. Cerkveni zvon še zadnjič dvakrat zazvončklja. Vse je tiho.
II

Bitje ure, kot bitje srca.

Signal za delo — dolg, predirljiv pisk.

Nato drugi in tretji pisk.

Na ozadju razvlečenih piskov se razvije sprevod pionirskih bobnov, komsomolskih motivov in delavskih množic.

Močan, zmagoslaven pisk, ki postopoma ugasne. Ostane dolg, odzvanjajoč zvok, podoben brnenju motorja.
III

En sam brneč zvok. Iz daljave se polglasno slišijo zvoki tovarne.

Približujejo se zvoki vesele vojaške koračnice (pihalna godba).

Godba je v bližini. Za trenutek zvoke ukroti rezek signal trobente (Napolni! Naprej!). Ista koračnica, samo hitreje in tišje — tako da se v ozadju sliši hrup bližnje tovarne. Še hitreje, bolj napeto, tišje, nato nenadoma: smešen, cvileč zvok križa, ki pade na tla. Množica navdušeno vzklikne. Pisk. Križ še enkrat pade in smešno zaškripa. Množica zavzeto zaploska. Pisk. Zvonec pada s smešno bedastim zvokom in ob padcu na tla oddaja zvoke smrtnega ječanja (oziroma spakuje se s »smrtnim ječanjem«, ki ne vzbuja sočutja, temveč režanje).

Navdušeni kriki »hura« (množice) poudarjajo to hitro, ironično etudo. Zmagoviti »hura« se spremeni v komsomolsko koračnico, nato v splošno veselje in mladinski ples.

Nekje bije ura. Ura?
IV

Bitje ure, bitje srca. Radio začne oddajati. Zaslišimo srce tovarne — električno centralo. Utrip električne centrale izmenoma izvajajo različne skupine instrumentov. Kar nekaj časa poslušamo električni utrip pod zemljo in v rudnikih, v plavžih in povsod po tovarni. Električni utrip okrepijo skupine tolkal in druga glasbila, nato oslabi; zdaj je že daleč. Radio prenaša sporočilo. Krik fanfar se trikrat ponovi, ostro zareže v ozadje, kjer naraščajoč zvok alarma. Trenutek premora, da se sliši zvok radia; nato se začne splošni pregled tovarniškega hrupa: (1) podzemni stroj za strganje in kopači premoga, (2) vrtalni stroji, (3) parna kladiva, (4) traktorji, (5) gromenje pod valjarji, (6) oster zvok jekla, (7) sikanje in pokanje, (8) eksplozije, (9) besnenje ognja.

Postopoma se pridružujejo (1) signali (tovarniški piski, kriki strojev, ki zadevajo v surovo železo in bakrene plošče, sirene itn.), (2) pihala pozdravljajo in vabijo, (3) rahel bobnarski uvod, (4) pavke in cimbale, (5) propelerji, (6) oglušujoči radijski vzkliki, (7) socialistični vlaki besno hitijo v prihodnost.

Med valovi navdušenih zvokov uho ujame melodijo Internacionale, močno pospešeno in okrepljeno.

Poplava zvokov se prevesi v jasno, klavirsko Internacionalo; bombastičen zvok v kremeljsko uro, ki zvoni Internacionalo; še enkrat od poplave zvokov k pianistu. In potem, prav v tem trenutku — odbije polnoč.

Pianist vstane, zapre klavir (trk), ne v popolni tišini, temveč ob radijskih zvokih, ki so se spet pojavili …
Simfonija Donbasa (Entuziazem)
I

Cerkev s križi, zvonovi, dvoglavimi orli, carjevimi monogrami in krono, z razglašenim izobčenjem revolucije, papežem, križarsko vojno, pijanostjo, prepirljivostjo, jokajočimi ženskami, lenuhi, nezavednim, razbitimi glavami in stokanjem ranjenih, z »Bog obvaruj našega carja«, zasvojenimi starkami, poljubljanjem verskih ikon, gospemi v plaščih iz perzijskih ovčic, ki se plazijo po kolenih, in drugimi sencami preteklosti.

Preoblikovana (ne postopno, pač pa v revolucionarnem skoku, z razstrelitvijo kron, križev, ikon itn., s sencami preteklosti, ki jih je uničil viharni požar socialističnih tovarn)

v klub za tovarniško mladino z rdečimi zvezdami, revolucionarno zastavo, pionirji, komsomolci, radijskim navdušencem, ki posluša koračnico, »Zadnjo nedeljo«, komsomolko, ki izdeluje doprsni kip Lenina, parado, petletko za izgradnjo socializma.
II

Na eni strani — petletka za izgradnjo socializma.

Na drugi — Donbas s kričečo ustavitvijo dela: vagoni, ki so obviseli v zraku, plavži, ki potrebujejo koks, peči za koks, ki potrebujejo premog, rudniki, ki potrebujejo kopače, inženirje, stroje.

Rezultat: pripravljenost na revolucijo.

Delavec iz Donbasa govori na množičnem shodu: »Državi grozi primanjkovanje premoga.« Ob spremljavi radijskega alarma se iz zvočne kulise zaslišijo besede: »Ustavitev dela! Ustavitev! Ustavitev!« Na delavčev poziv k temu, da »državi plačamo svoj dolg v premogu«, se celo poslopje odzove z mogočno Internacionalo. Zvoki Internacionale se širijo iz poslopja in spremljajo komsomolski odred prostovoljcev, ki odhajajo v Donbas.

V Donbasu partijski sekretar pozdravlja prihod prvih prostovoljcev in jih spodbuja k premagovanju ovir; udarniki obeh spolov svečano prisežejo, da bodo proizvajali. Nove komsomolske prišleke učijo rudariti. Udarniki se navdušeno lotijo dela.

Premog pride na površje. Premog za tovarne. Premog za lokomotive. Premog za koks.

Prišel je premog. Zaženejo se transportni sistemi in stroji za prebiranje. Predramijo se žičnice s premogom. Plavži delujejo s polno močjo. Prišla je kovina. Oddelka za valjano in surovo jeklo tekmujeta med seboj. Valjarna, martinarna, valjarna, martinarna, valjarna, martinarna — v enem samem ustvarjalnem zanosu proti socializmu.

»Za stvar (mnogoglasni odmev) socializma (mnogoglasni odmev) … Hur-r-r-ra-a-a!« (Montaža.)
III

Vlaki, napolnjeni s premogom in kovino, zapuščajo Donbas. Srečajo se s konvoji žitaric. Skupina kolektivnih kmetovalcev se razglasi za udarnike in drugo brigado izzovejo na socialistično tekmovanje. Kolektivni kmetovalci pojoč zakorakajo v bitko za žito. Sprevodi z glasbo in pesmijo.

Ko ti pozdravi in gesla, glasba vojaške godbe, zvoki parad, govorov in revolucionarnih pesmi vstopijo v tovarno, se zakoreninijo v zvokih strojev, krikih delavcev, zvokih tekmovalnih tovarn, in ko trg dosežejo zvoki piščali vsesovjetskega parnika, ko se razlijejo po ulicah, ko pospremijo socialistične parade s svojimi strojnimi zvoki — se ves napor, da bi se odpravilo ustavitev dela v Donbasu, prelevi v orjaški sobotnik, velikanski »dan industrializacije«, v rdečezvezdasto, rdečezastavno kampanjo.

Radijska sporočila razžarjajo plavži. Živahni piski zavijajo v prihodnost. Noč prestreljujejo ognjemeti slepečih jeklenih isker. Besemerske peči sijejo po sončnem vzhodu. Zvoki strojev se prepletajo z zvoki Internacionale.

In posebni stroji računajo entuziazem delavcev v Donbasu ter ga pretvarjajo v številke.

Prevedeno iz Annette Michelson (ur.), Kino-Eye – The Writings of Dziga Vertov, University of California Press, Berkley, 1984.

1.
Leta 1927 je Aleksander F. Šorin (1890–1941), znanstvenik in izumitelj na področju komunikacijske tehnologije in zvočnega filma, razvil prvi sistem za snemanje kinematografskega zvoka v Sovjetski zvezi. V letih 1932–1934 je bil razvit »šorinfon«, sistem za snemanje in predvajanje zvoka, ki so ga v sovjetski filmski industriji zelo veliko uporabljali. (Op. ur.)
2.
Sobotnik (‘subotnik’) je prostovoljno kolektivno delo v prostem času ali času nadur.
3.
V članku Možnosti zvočnega kina, objavljenem v reviji Kino (št. 45, 1929), je filmski kritik Ipolit Sokolov trdil, da narava in življenje nista »avdiogenična«, da »znanstveni in propagandni zvočni filmi
ne bodo temeljili v nedrjih narave in hrupu ceste, temveč bodo narejeni za zvočno neprepustnimi, dvojno izoliranimi stenami studia.« Dodal je, da se bodo poskusi snemanja naravnega zvoka končali v kakofoniji in »mačjem koncertu«.