Vse je na ulici, na skromnih štiridesetih stopinjah: koštrunova pleča; kure, s kavlji obešene za noge; pletene košare suhega sadja in raznobarvne začimbe; ob njih naravni zdravilec ponuja svoje rožce, ki so lično razstavljene kar na prašnem asfaltu. Tu so še pripovedovalec zgodb, ob nogi katerega sloni hendikepirani berač, upajoč na usmiljenje z bližnjega ražnja, s katerega se kopasto vali vonj sveže pečenega mesa. Naokoli krožijo starec, ki v usnjenem mehu za 10 centov ponuja svežo vodo, mali posrednik vsega po kakršni koli ceni ter glasbeniki, ki z gnaouo [gnauo] sporočajo Alahove misli.

Svojevrstno zmedo predstavljajo dvokolesni vozički, na katerih prodajajo vse - od pomaranč, ki še daleč niso podobne tistim maroškim na policah našega najboljšega soseda, do preperelih lubenic in melon ter na novo uvoženih kitajskih izumov. Vsi poznajo vse: tudi prednike skoraj do Alaha in celo tiste, ki naj bi jih Vsemogočni še poslal.

Baje se včasih zatakne le pri prepoznavanju oslov. Teh berberskih limuzin, kot jim pravijo domačini. Kar je v zahodni tradiciji sinonim za neumnost, je v Maroku simbol modrosti in potrpežljivosti. Štirinožno nezahtevno bitje je glavno prevozno sredstvo in je neizogiben poslovni partner za prevažanje blaga. Četudi je aktualna cena za dolgouhega življenjskega sopotnika zgolj sto dirhamov oziroma deset evrov, bo vsak lastnik skrbno pazil, da mu ga kdo neopazno ne odpelje.

Glasovi, kriki, barantanje in beračenje si sledijo kot plima in oseka bližnjega Atlantskega oceana. Ulica je morje pomešanega vsakdana, katerega vonj je pikantna paleta gnilega, prepotenega ter sveže zakoljenega. Kot zadnja začimba pa v nos zbada od sonca zapečena in s Sun Mix petinštirideset ravnokar namazana mimoidoča turistka v mini krilcu. Inšalah, pa vsakemu svoj faktor! In pamet.

Essaouira, obalno pristaniško mestece, je služilo kot filmska kulisa Nebeškega kraljestva režiserja Gladiatorja, Ridleyja Scotta. Tu se je sprehodil tudi Jimi Hendrix ter zaznamoval reggae val v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ob obali Maroka.

Essaouira je mesto, ki privlači tako mlade družine s paketom »multikulti ozaveščenost je poceni kopanje plus avantura udobnega riada« kot tudi surferje in tiste, ki backpackersko odkrivajo resnično bistvo tuzemskega življenja. Velikokrat s pomočjo kifa oziroma domačega hašiša, verjetno glavnega prodajnega produkta.

Iz medine, starega mestnega jedra pod zaščito Unesca, se pletejo majhne ulice, podobne piranskim ter natrpane z umetniškimi galerijami in butično prodajo tipičnih maroških izdelkov. Tisti brez orientacije ali pa zgolj iz radovednosti se nevede izgubi globlje v mesto. Tam naleti na temačne kamre, kjer rokodelci tkejo, rezbarijo, pletejo, barvajo in oblikujejo les, glino ter usnje. Veseli nepričakovanega obiska ponosno razložijo vrsto svojega dela. To, da upajo na končno prodajo, je verjetno samo po sebi umevno. Logično je njihova cena vsaj petkrat nižja od tiste v turističnem butiku, štiristo metrov višje.

Turistom nezanimive so skrivnostne končne ulice tistih z dna družbene lestvice, katerih življenje se začne in konča z dobroto v Alaha verujočega znanca. O socialni državi tu ni ne duha ne sluha. Nasprotno pa trdnjava starodavnega pristanišča Essaouire [esawire] ne uide bliskavicam zaljubljenih v pravljičnost maroške tisoč in ene noči. Četudi bi marsikatera ladja, ki se redno odpravlja po živelj na morje, prej spadala v pomorski muzej.

Vsi tisti, ki pridejo v bivši francoski protektorat zgolj potrdit svoje ideje orientalizma, s težavo opazijo, da videz vara. Ignace Dalle [ignas dal], poznavalec Maghreba in dopisnik za Monde Diplomatique, opozarja, da je Maroko država, kjer večina prebivalstva živi v skrajni revščini in sanja o odhodu v tujino, kjer so kmetom in revnim osnovne socialne storitve nedostopne in kjer so institucije - kljub nekaterim izboljšavam kralja Mohameda šestega - zaznamovane s samo vlado in razsajajočo korupcijo.

Turizem vsekakor mnogim pomeni edino možnost preživetja, zato ne gre zameriti vsem, ki ti na bolj ali manj vsiljiv način želijo prodati sadež, sobo ali vodenje po labirintskem souqu [suku]. Kakšno življenje pa Alah piše tistim, ki do turistov sploh priti ne morejo?

V Maroku se je čudila Ana Podvršič.