* Novi plošček domačih alter pop prvakov je pravzaprav logičen korak, ki ga najbolj enostavno razčleni retrospektiven pogled do leta 2004. Takrat je izšel njihov samonaslovljen prvenec, s katerim se je peterica razmeroma hitro prebila med najopaznejše slovenske bende, svoj status pa so dve leti pozneje nadgradili še s ploščo ‘The Guide’; oziroma predvsem s hitom ‘Counting Days’, ki je med drugim pristal tudi na prvem mestu lestvice singlov Crossradia za leto 2006. Skladba, oprta na izrazito plesni ritem, je postala prava klubska uspešnica, z njo pa so Melodrom napovedali prehod na bolj sintetično zvočno podstat.
Bržkone je to spremembo do neke meje krojilo ali pa pospešilo tudi dejstvo, da so se v tem času znašli v krožku glasbenikov, zbranih okoli Laibach. Z njimi je Mina posnela remiks za skladbo - otrokom ljubih Rammsteinov - ‘Ohne Dich’, sodelovali pa so tudi z elektro poperji Rotor in DJ Umekom. Vsekakor pravimi ljudmi s področja klubskih in plesnih znanj.
V novi, klubski podobi so se Melodrom predstavili v letošnjem maju, ko so v sklopu Sindikatovih večerov v K4 povili svoj prvi »elektronski« koncert. Če smo bolj natančni, koncert, na katerem so klasične inštrumente zamenjale ritem mašine, sintetizatorji in električni bobni. Elektro-pop forma predrugačenih skladb z albuma ’The Guide’ se je v nekaj segmentih pokazala za plesno zelo vabljivo. Z njo so stopili na trendovsko sled tujih klubskih bendov, ki so se otresli konvencionalnega razumevanja têrminov bend, producent ter remikser in v eni osebi združili vse tri. Vsekakor so Melodrom torej ubrali zelo pozitiven pristop - ne stojijo na mestu, ampak iščejo nove izrazne možnosti, ki silijo iz okvirov klasičnega benda. Dasiravno bi si morda lahko dovolili še nekoliko bolj radikalen, razvraten odklon. A po drugi strani bi s tem lahko nevarno posegli v svojo pozo, ta pa je vendarle postala njihov zaščitni znak.
Ob ploščku ‘Variacije’ so zapisali, da gre za zbirko remiksov skladb z albuma ’The Guide’. In remiks albumi po pravilu ne obetajo nič dobrega. Bolj kot izlivi kreativnosti jih običajno namreč oblikuje tržna logika, ta pa narekuje neko instant všečnost. Kakšna naj bi pravzaprav sploh bila vloga remiksa? Najbolj elementarna ali pa plemenita bi bila gotovo ta, da remiks poskuša originalno skladbo nadgraditi, tu pa se skozi prizmo novega Melodromovega albuma porodi prvi dvom. Kako namreč nadgradiš super hit tipa ‘Counting Days’? Preprosto ga ne moreš, s čimer bi se gotovo strinjal tudi Peter Penko, ki se je tokrat lotil te nehvaležne naloge. A za ‘Variacijami’ stoji še ena, bolj verjetna razlaga. Nove skladbe so morda le različice, s katerimi se Melodrom laže namestijo v koncept elektronskega koncertiranja. Tej tezi v prid govori tudi dejstvo, da remiksi niso nastajali po ustaljeni praksi, ko remikser poljubno oblikuje material, ampak je bil bend tokrat precej bolj vpet v samo nastajanje novih skladb.
Zgovorna je tudi sama izbira remikserjev. Aldo Ivančič in Peter Penko izhajata iz vrst klasičnih producentov, Kamerad Krivatoff so razmeroma konvencionalen bend. Edini, ki ustreza najbolj razširjeni predstavi remikserskih producentov, pa je pravzaprav le dvojec Temponauta. Zato ni presenetljivo, da se prav njun remiks skladbe ‘I’m taking over’ - tukaj naslovljen z ‘Metropolis’ - izkaže za najbolj uspešnega. Bizzy in Dojaja skozi njun prepoznaven atmosferičen elektronski dub izvrstno prevedeta tiste najbolj zanimive Melodromove karakteristike in pokažeta, da je volatilna glasba mračnjaške peterice lahko tudi hvaležna remikserska snov. Seveda vzbudita apetite po še kakšnem domišljenem remiksu, dasiravno slovenskih elektronskih producentov, ki bi znali glasbo Melodromov remiksersko nadgraditi ni prav veliko. Plošček ‘Variacije’ z devetimi novimi (prearanžiranimi) skladbami bo razveselil predvsem fane, ki so pozdravili spogledovanje zasedbe s klubskimi vsebinami. In teh - sodeč po njihovem nedavnem koncertu ob zaključku Trnfesta - ni malo.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>