Mateja Andraža Vogrinčiča se slovenska javnost verjetno najbolj spominja po projektu Oblečena hiša, v sklopu katere je leta 1993 naredil inštalacijo na fasadi hiše ob reki Ljubljanici. Zadnja leta je veliko ustvarjal v tujini, njegova najbolj odmevna projekta pa sta inštalacija odlitkov kanglic v puščavi Moon Plain v Avstraliji leta 2002 in napolnitev gradbene jame z 10.000 žogami v Perthu leto kasneje. Leta 2005 je sodeloval na liverpoolskem bienalu, kjer je ruševine cerkve sv. Luka napolnil z zelenimi čolni. Dve leti kasneje pa je v ameriškem New Havnu tla zapuščenega kanala napolnil z lubjem in nanj položil kovinske elemente abstraktnih oblik, ki spominjajo na ladje.
V torek, 23. septembra, pripravlja Vogrinčič z Vukom Čosićem v centru Ljubljane najnovejšo intervencijo v prostoru. Postavitev, vezana na Plečnikovo rojstno hišo, bo nastala na povabilo Moderne galerije. Ta je k projektu Muzej na cesti povabila številne slovenske sodobne umetnice, umetnike, teoretike in aktivistke ter kolektive, da s svojimi deli raziskujejo in intervenirajo v tako imenovane mestne antagonizme. Ti so večkrat tako zelo prisotni, da postanejo že skoraj nevidni oziroma potisnjeni v podzavest. Tri glavne teme projekta bodo ekstremi mesta, mestne margine in urbani antagonizmi.
Vogrinčič je v začetku septembra skupaj z režiserjem Matjažem Pograjcem, gibalno ekipo Betontanca in skupino Ezekiel Ljubljani predstavil tudi plesno predstavo Marš Ljubezni. Za projekt je naredil scenografijo. Drvenje skoraj 7000 vzmetenih Slinkyjev po zeleni klančini, pospremljeno s plesno-zvočnimi vibracijami v metežu urbanih podob, je bilo impresivno. Izhodiščna ideja za predstavo, ki je premiero sicer doživela na festivalu v francoskem Aurillacu 20. avgusta, oktobra pa bo gostovala tudi v Marseillu, je Pograjc našel pri ruskem režiserju Sergeju Eisensteinu.
Z Matejem Andražem Vogrinčičem smo se pogovarjali o tem, kako je ideja za scenografijo sploh nastala ter o najnovejšem projektu z Vukom Čosićem.