Ponedeljek, 22. 9. 2008
primozv
Za pevca in kitarista Stephena Malkmusa najverjetneje ne bi nikoli slišali, če ne bi pred dvajsetimi leti ustanovil benda Pavement, ki je ob peščici še nekaterih vplivnih bendov definiral indierokerski zvok prejšnjega desetletja. Danes se iz tega bazena glasbenih kot tudi neglasbenih idej, morda celo bolj kot kdajkoli prej, napaja ogromno število glasbenikov in zaradi tega bi Stephen Malkmus lahko imel status vsaj polboga, če ne bi bilo to v temeljnem nasprotju z bistvom vsega, kar so on in ostali člani Pavement z vso sladko-kislo zajebancijo in samoironiziranim sentišem pustili za seboj.
No, kljub temu, da se marsikomu izmed nas zdi, da so bila še včeraj tu devetdeseta, temu seveda ni več tako in tudi fantje iz Pavement se že kar nekaj časa ne ukvarjajo več s tem, kje in kako upecati naslednjo bejbo za čez poletje, temveč svoj čas in energijo po večini investirajo v vzgojo svojih otrok. Čeprav leta še ne kažejo na to, bi se Stephen Malkmus lahko tudi mirno upokojil, saj mu je bila za povrh lansko leto podeljena nagrada »Plug« za !pozor! življensko delo. Da gre za precej relevantno nagrado, ki velja za neke vrste indie grammyje, naj povem, da so se med nagrajenci v raznih kategorijah znašli: Animal Collective, Arcade Fire, Battles, Goggol Bordello, Justice, Liars, Melvins, in mnogi drugi, medtem ko nagrado za naj glasbeno spletno stran vsako leto praviloma prejme Pitchfork Media.
Ker je pokoj, če ne obdeluješ vrtička, precej dolgočasna reč, je Stephen Malkmus letos izdal ploščo Real Emotional Trash, ki je že njegova četrta samostojna oz. post-Pavementovska. Sicer se je tako kot na njegovo drugo ploščo Pig Lib iz leta 2003 tudi na to podpisal še bend The Jicks. Gre za bend, ki sicer spremlja Malkmusa že ves čas, tako na koncertih kot tudi pri nastanku vseh štirih plošč, a na prvi in treji ni bil omenjen na naslovnici plošče. Bržkone je omemba pri tej plošči posledica večje vpetosti pri snemanju, kar pa je zgolj moja špekulacija. Vse štiri plošče namreč nosijo zelo jasen Malkmusov pečat in zgolj iz poslušanja teh plošč bi bilo nemogoče ugotoviti bistveno razliko med ploščama, podpisanima z The Jicks in njegovima solo ploščama.
The Jicks so sicer tričlanska ekipa, v kateri igrajo basistka Joanna Bolme, sicer bivša punca in tudi producentka plošč kultnega Elliota Smitha, kitaro in klaviature igra Mike Clark, medtem, ko je po novem za bobni Janet Weiss, ki je v preteklosti med drugim bobnala za Brigt Eyes in Elliota Smitha, najbolj pa se nam je vtisnila v spomin s sedaj že razpadlim bendom Sleater-Kinney. Malkmus vsem tem referencam navkljub v bendu že ves čas fura povsem svojo prepoznavno špuro. Iz obdobja s Pavement je ohranil svojo distanco do vsega ter še poudaril ironiziran story-telling oziroma pripovedovanje zabavnih zgodb, ki ga povzemajo kar naslovi komadov kot so: »Jo Jo's Jacket«, »Jenny and the Ess-Dog« »Vanessa from Queens« ali pa »Hopscotch Willie« in »Wicked Wanda« z nocoj obravnavane plošče.
Če na plošči Real Emotional Trash, ki je narejena po istem kitarskem indie-rock vzorcu kot njegove prejšnje plošče, kakšna stvar predstavlja vsaj trohico presenečenja, je to Malkmusov kvazi-zappovski kitarski ekshibicionizem, ki bi pri komerkoli drugemu najbrž zvenel nadležno, pri Malkmusu pa k sreči ne. Slišati je, da nadvse uživa v vlogi kitarskega superheroja, ki z neprestanimi solažami polni sedem in celo desetminutne komade. Deset komadov na zadnji plošči je tako raztegnjenih na skoraj eno uro. Čeprav bi si upal trditi, da je njegovo odraščanje minilo nekje med rahlim dolgčasom in srečno idilo predmestja v vedno sončni Kaliforniji, se on več kot očitno drži misli, da ni nikoli prepozno za srečno otroštvo. Natanko tako namreč plošča zveni. Ne zgodi se nič dramatičnega, medtem ko Stephen Malkmus zveni bolj zadovoljéno kot kdajkoli prej in s tem ostaja najbolj cool upokojenec na sceni.
Komentarji
komentiraj >>