Odkar si je narod slovenski leta devetdeset določil, da bo sam tisti, ki si bo pisal sodbo in nastavljal lastne oblastnike, se je s tem odločil tudi za postavljanje lastnih izbrancev, ki mu bodo grenili življenje s svojimi domislicami in neumnostmi. Tako so se državi Sloveniji in njenim državljanom v nedeljo zgodile pete demokratične parlamentarne volitve, ki so na piedestal političnih odličnikov postavile nekaj novih in nekaj starih obrazov. Dejanskega volivca, ki je v preteklem mesecu prenašal bombardiranje različnih variacij nasmejanih, a ne fotogeničnih obrazov, pa čaka po volilni nedelji treznjenje z rutinskim odmerkom realnosti, ki je pomemben glas preobrnil v novo štiriletno agonijo poslušanja novic iz parlamenta. Toda poraženec na tokratnih parlamentarnih volitvah ni samo volivec, ki ga politične obljube pustijo s krvavečo zadnjico takoj po volilni nedelji. Tokratni poraženec je skoraj celotna demokratična kultura v tej mladi podalpski državi in na izgubi so vse prebrane politične stranke.
Če izpostavimo najbolj očitna primera poražencev, sta to stranki Lipa, ki - po pravici rečeno - le ni premogla dovolj šarmerskega stila, s katerim bi prepričala zadovoljiv odstotek volivcev, in Nova Slovenija. Razloge za izpad te stranke je moč iskati tako v politiki vladajoče SDS in v ne-gledljivosti in ne-poslušljivosti donedavnega predsednika NSi Andreja Bajuka kot tudi v razcepljenosti, ki sta jo povzročila odhod Drobniča iz stranke in ustanovitev KDS-a. Vzdušje na sedežu stranke na Beethovnovi v Ljubljani je bilo upravičeno podobno mrtvaškemu sprevodu. Naslednji na seznamu političnih poražencev je stranka SLS, ki je na volitvah nastopila v koaliciji s stranko SMS.
Ne moremo soditi, ali so glasovi mladine pomagali najstarejši slovenski stranki, toda očitno so skorajda minili časi, ko je ljudska stranka imela zagotovljene glasove številnega kmečkega prebivalstva. Sprememba, ki se je zgodila v nekaj desetih letih, je politiko klasične kmečke stranke povsem povozila, saj se je število prebivalstva, ki se preživlja s kmetijstvom in svoje vrednote sicer prepozna v tradicionalni kmečki družbi, znižalo na zgolj nekaj odstotkov. Stranka je poskušala trend preobrniti s postavitvijo župana Celja Bojana Šrota na položaj predsednika, a je učinek zaradi domnevnih vez z tajkunstvom njegovega brata bil prej negativen kot pozitiven.
Stranka LDS, ki je slabih dvanajst let krmarila to državo, je za uspeh razglasila dobljenih pet poslanskih mest. Mogoče je oznaka tranzicijska levica, ki jo je premier Janez Janša nalepil na levi trojček, najbolj primerna ravno za LDS. Tranzicijskemu umiranju nekoč največje, danes pa najmanjše stranke leve sredine očitno ni pomagal nasmeh Katarine Kresal, ki s svojimi nastopi ni dovolj prepričala ljudi. Posebno zanimiv tip bad looserja je Jelinčič, ki mu je obljubljeni ministrski stolček odneslo nekam v prihodnost. Toda prekaljenemu mačku politične retorike lahko zaupamo, da bo za naslednje volitve pripravil diametralno nasprotno pozicijo od te, ki jo predstavlja danes, in tiste, ki jo je zagovarjal včeraj – vse seveda v imenu tega, da preseže parlamentarni prag, kar je tudi edini cilj njegove stranke.
Če lahko stranko upokojencev kot eno redkih označimo za presenečenje teh volitev, je politična moč, ki jo predstavlja in udejanja stranka na podlagi čedalje močnejše volilne baze, skrb vzbujajoča. Če se bo rast glasov stranke večala enakovredno z demografskimi kazalci države, bo premier leta 2050 zagotovo postal član upokojenske stranke. Kaj to pomeni za funkcioniranje države v prihodnosti, pa naj sodi vsak sam. Najtežje je določiti smer, ki jo nakazuje stranka Zares – čeprav je njen dober rezultat posledica dobrega programa in nastopov Gregorja Golobiča. Pogorišče, ki ga je za sabo pustila oslabljena stranka LDS, je očitno dovolj veliko za nastanek nove-stare stranke z novimi-starimi ljudmi – ki vsaj po miselni inovativnosti presegajo LDS in SD.
Posebno pa ne bomo govorili o dveh strankah, ki sta dobili največ glasov, torej SDS in SD. Temveč bomo izpostavili problem volilne kulture, ki se je vzpostavila v zadnjem letu in pol in tudi nakazuje vedenje volivcev v prihodnosti. Če smo na vseh prejšnjih parlamentarnih volitvah imeli zmagovalno stranko in nekaj strank z več kot desetimi odstotki glasov, se je kljub proporcionalnemu volilnemu sistemu danes izbira zožila na dve stranki, stranko A in stranko B.
Za demokracijo je nevarna že sama zožitev izbire na zgolj dve možnosti. Kot primer naj služi ameriška demokracija, kjer večje razlike med stranko A in B ni. Raznovrstnost politične barvne lestvice je za izražanje različnih mnenj nujno, saj ne obstajata zgolj dve smeri, v katerih preostala mnenja potem preprosto utopijo. Še večja nevarnost za demokracijo pa je glasovanje zaradi nezadovoljstva in razočaranja nad stranko A, ki posledično pripelje do glasovanja za stranko B, ker ta predstavlja edino možno stranko, ki bi premagala stranko A.
Del volivcev je na teh volitvah tako oddal svoj glas z namenom, da izgubi vladajoča stranka A, in ne zato, da bi zmagala stranka B. Zmaga stranke B je zgolj stranski učinek. Vendar ta stranska posledica grozi, da se bo tip glasovanja čez štiri leta ponovil, seveda takrat v obratnem vrstnem redu. Nenehen krog izmenjavanja oblasti zaradi nezadovoljnosti in nezadovoljenosti povprečnega volivca nad vsakodnevno politiko je lahko za resen razvoj politične kulture usoden. Vsakokratnim volitvam namreč grozi, da bo stranka B zmagala zaradi nezadovoljnosti ljudi nad stranko A in ne zaradi resnih programskih razlik. Resda je to problem nedorečenih razlik med strankami, vendar tudi volivcev, ki bi morali resneje ugotoviti, katera stranka jim najbolje ustreza.
Kako torej rešiti situacijo, v kateri se je znašla demokratična kultura v tej državi? Za rešitev demokratičnih standardov in zavoljo normalnega funkcioniranja države, ki ne bi bila odvisna od vladanja ene stranke in posledičnega razočaranja nad to stranko ter nato izvolitvijo druge stranke, ki bi jo čakala podobna usoda, predlagamo uvedbo antičnega demokratičnega varovala, imenovanega ostrakizem. S črepinjsko sodbo so prebivalci Aten posameznike, ki so dobili zadostno število glasov, zaradi suma tiranskih nagnjen izgnali iz mesta za deset let.
S podobnim mehanizmom bi preprečili, da se na volitvah izbira zgolj med dvema strankama, saj bi zaradi bojazni pred svojo preveliko rastjo stranki podpirali rast manjših sotrpink. Istočasno bi predstavnike, nad katerimi so prebivalci razočarani, iz političnega prostora umaknili s povsem demokratično metodo. Kaj veste, morda bi v parlament vstopila tudi lista, ki na skupni lestvici letos zaseda zadnje mesto. Za tiste, ki ne veste, to je stranka Akacija. Pestrost političnega prostora bi bila na nekoliko višji ravni, kot je danes, ko je edina izbira izbira med lepim nasmehom, ki se v zadnjih štirih letih ni izkazal, in lepim nasmehom, ki se v naslednjih štirih letih ne bo dokazal.
Komentar je spisal Igor.
Komentarji
komentiraj >>