Študentke in študentje! Bruci in brucke! Mamice in očki ter vsi drugi, ki se vas zadeva tiče, pripravite se na neverjetno novico. Jutri se začne prvi dan novega študijskega leta 2008/2009. Zagotavljamo vam, da je Radio Študent prvi, ki o tem poroča. Če ne verjamete, pojdite jokat k Petru Jambreku. Z veseljem vas bo sprejel in vam nastavil ramo ali kakšen drug del telesa, še posebno če ste pridna študentka z marljivim in radodarnim očetom.
Po več kot treh letih delovanja v Svetu republike Slovenije za visoko šolstvo je Jambreku uspel še en met, ki se ga ne bi sramoval niti Miran Vodovnik. Sramovati pa bi se ga morala ministrica za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Mojca Kucler Dolinar. Seveda le v primeru, da bi v tej funkciji ostala še naprej. Tega stolčka namreč ne bo več zasedala, zato ji je najbrž kaj malo mar, kaj se bo še dogajalo na slovenskem visokošolskem prostoru.
Očitno se bo v tej sferi dogajalo še in še malo več. Na včerajšnji seji Senata za akreditacijo pri Svetu za visoko šolstvo so predstavniki senata po večurnem polemiziranju izglasovali ustanovitev Nove univerze. Glasovanje ni bilo ravno čisto, saj sta bila za potrditev predloga potrebna dva kroga. V prvem je bil izid neodločen, ker je manjkal predstavnik študentov Andrej Krček. Če bi bil navzoč, bi bilo glasovanje najverjetneje drugačno.
Tako pa so se v senatu odločili za tajno glasovanje, v drugem krogu pa so Jambrekovi vazali s pet proti tri glasovali v prid ustanovitve novega visokošolskega zavoda pri nas. Čeprav je bilo glasovanje tajno, je jasno, kdo se ni strinjal s predlogom ustanovitve. Vsekakor sta to bila dr. Dejan Škorjanc z mariborske kmetijske fakultete in dr. Janko Prunk s fakultete za družbene vede; po seji sta oba podala odstop.
Za ustanovitev novega visokošolskega zavoda je tako pot splužena, posoljena in popeskana. Močno dvomimo, da bo na tej poti lahko kateri od njenih akterjev še padel. V vseh teh letih delovanja v Svetu za visoko šolstvo je Peter Jambrek očitno zlobiral marsikaterega akterja v visokem šolstvu, možno pa je tudi, da je uporabil kakšne druge metode. Recimo uporabno zasmehovanje in evropsko podjebavanje slovenske visokošolske sfere.
Očitno zaradi odstopov dveh članov ne bo izpodjebavanja sprejetih sklepov senata. Po pravilniku o delu Senata za akreditacijo je namreč možno vložiti pritožbo v petnajstih dneh od vročitve sklepa oziroma odločbe. Tukaj so člani kljub svojim dobrim odločitvam razočarali. V svoji odstopni akciji so namreč vrgli puško v koruzo, to pa so poželi Jambrek in kompanjoni ter si spekli veliko porcijo pokovke. Pojedli jo bodo ob gledanju filma Univerza dream.
Sanjavi projekti so se začeli že pod taktirko nekdanjega ministra za visoko šolstvo Jureta Zupana. Ni dvoma, da je bil nekdanji minister zgolj lutka v rokah višjih političnih akterjev. Pod Zupanom se je začelo drobljenje univerz, poblaznelo ustanavljanje novih fakultet in posledično se je začela nižati kakovost visokošolskih ustanov. Formula za potrditev navedenega je preprosta. Visokošolskih učiteljev je v Sloveniji omejeno. Če jih razdeliš na večje število fakultet, se s tem zniža delež študenta na profesorja. To pomeni, da mora posamezni profesor prenašati večje pedagoško breme in posledično trpi kvaliteta študija.
Nastalo situacijo so zagotovili ljudje, ki so se želeli dokopati do kosa proračunske pogače. Žalostno pa je, da so se v ta proces vključili prenekateri politiki, ki so hoteli širiti svoje ideologije in si zagotoviti še kaj več kot le skorjico. Nekdanji minister Zupan pa je temu procesu samo prikimaval in ga skušal speljati mimo študentske, strokovne in preostale zainteresirane javnosti.
Take nesmiselne poteze so nesposobnega in mlahavega ministra odnesle, niso pa se dotaknile lobistov v obliki Jambrekove vizije slovenskega visokošolskega prostora. Vsa kompetentna strokovna javnost se strinja, da drobljenje visokošolskega prostora ni dobro, prej nasprotno. Trendi v razvitih skandinavskih državah so ravno obratni. Prav pri teh državah pa naj bi se učila tudi Slovenija. A nič ne kaže na to. Znanje, ki bi ga lahko Slovenija prenesla iz severnih držav, bi se moralo uveljaviti, zapletlo pa se je kje drugje kot pri financah. Zdaj že bivša vlada namreč niti približno ni izpolnila zadanega cilja povišanja sredstev za visoko šolstvo. Rečemo lahko, da ga je glede na realno rast BDP celo znižala. Vse samo zaradi pohlepa posameznikov. No, ne smemo pozabiti še, da je nekdanja vlada hotela svoj vpliv razširiti tudi na izobraževalni proces, vse tja od vrtca naprej. Zdi se, kot da so hoteli nekdanji vladniki celotni šolski ideološki aparat spreobrniti v svojo smer.
Na obstoječih univerzah jim to seveda ni moglo uspeti. Te so namreč po ustavi avtonomne in bi se na vse take poskuse odzvale s širokim protestom. Zato so se odločili za lažjo pot ustanavljanja svojih ideološko kompatibilnih visokošolskih ustanov, ki bi vzgajale pokorne kadre. Vpliv nekdanje vlade bo na slovenskih tleh še dolgo prisoten, njihovih avtoritarnih vzgibov ne bo lahko izkoreniniti – če sploh. Še posebno če se pri evalvacijskih procesih ne upošteva strokovnega mnenja, temveč prej in samo osebne interese posameznikov.
Smrt ideologiji – svoboda znanju je današnje geslo Jureta G.