Ponedeljek, 8. 9. 2008
Matej Š.
Predhodne zgodovinske teorije, ki so skušale razrešiti ekonomski problem, so nanj gledale zelo ozko, bodisi zgolj z zornega kota lastništva enega od produkcijskih faktorjev ali pa po drugi strani plačila za proizvodni proces. Tako jim ni uspelo razrešiti bistvenega problema, ki je problem same proizvodnje. Glavna značilnost prevladujočih ekonomskih sistemov po svetu je tako danes plačni sistem, ki delavca prikrajša vseh pravic do lastnega produkta, ne glede na to, ali je bil proizveden za družbeno ali za zasebno ustanovo.
Industrijsko podjetje temelji na surovih materialih, strojih in delavcih. Proizvodnja je končni rezultat uporabe strojev v tovarni, s strani delavcev, za obdelavo surovih materialov. V tem smislu so proizvedene dobrine produkt procesa, ki bi bil nemogoč brez kateregakoli od teh treh dejavnikov. Torej, če vzamemo stran materiale, tovarna ne more obratovati, brez tovarne, materiali ne bodo obdelani in brez delavcev bo proizvodnja obstala. Trije dejavniki so torej enako ključni za proces proizvodnje in slednja brez njih ne obstaja. Katerikoli faktor sam ne more poganjati tega procesa. To ne zmoreta niti samo dva. Naravni zakon tako v tem primeru zahteva, naj bo delež teh treh faktorjev proizvodnje enak, kar pomeni, da bi moral biti proizvod neke take ustanove razdeljen na tri dele. Pri tem pa ni pomembno zgolj proizvodno podjetje, temveč tudi tisti, ki uživajo njegove proizvode.
Isto velja tudi za proces kmetijske pridelave. Postopek, ki vsebuje zgolj človeka in zemljo, brez orodja kot tretjega faktorja, je povsem podoben ročnemu delu pri industrijski proizvodnji. Proizvodnja je v tem primeru razdeljena samo na dva dela v skladu s številom proizvodnih faktorjev, ki v njej sodelujejo. Če pa je uporabljen še kmetijski stroj ali kaj podobnega, je zaradi tega proizvodnja razdeljena na tri dele: zemljo, kmeta in orodje. Tako je po analogiji tega naravnega zakona vzpostavljen socialistični sistem, ki so mu podvrženi vsi proizvodni procesi.
Proizvajalci so delavci. Pravimo jim 'proizvajalci', ker besede 'delavci', 'zaposleni' ali 'garači' niso več primerne. Razlog je v tem, da se kategorija delavcev, kot je običajno pojmovana, kvantitativno in kvalitativno spreminja. Delavski razred je v stalnem upadu zaradi razvoja znanosti in tehnologije. Naloge, ki so jih morali prej opravljati delavci, so sedaj v domeni strojev. Za vodenje strojev je potrebno manjše število zaposlenih delavcev. Ta primer predstavlja kvantitativno spremembo delovne sile, medtem ko kvalitativne spremembe izhajajo iz potrebe po nadomestitvi fizične sile s tehničnim znanjem.
Sila, ki se v celoti ukvarja s proizvajanjem, je sedaj postala eden od faktorjev proizvodnje. Kot posledica teh sprememb so se delavci preobrazili iz množice nevednih garačev v manj številčen sloj strokovnjakov, ižinirjev in znanstvenikov. Posledično bodo izginili tudi sindikati, ki jih bodo zamenjala profesionalna in tehnična združenja, saj je znanstveni napredek nepovratna pridobitev za človeštvo. Skozi tovrsten znanstveni razvoja bo izkoreninjena nepismenost in navadnih delavecev postopoma ne bo več. Vseeno pa bo človek, v svoji novi obliki, vedno ostal ključni faktor proizvodnega procesa.
Odlomek modrih besed Vodje Velike revolucije je prevedel MatejŠ. S tem končujemo precej dolgo poglavje o ekonomskih osnovah tretje univerzalne teorije, ki je bilo tudi kar precej teoretične narave. Sledijo krajša in tudi bolj praktična poglavja, naslednje pa nosi naslov Potrebe.
Komentarji
komentiraj >>