Sreda, 8. 10. 2008
outlaw
* Anton Newcombe se je s spet nekoliko spremenjeno zasedbo The Brian Jonestown Massacre aprila letos, po kakih treh letih zatišja, ponovno oglasil z novim albumom s pomenljivim naslovom My Bloody Underground. Naslov plošče je, podobno kot večina naslovov njihovih albumov doslej, tako poln očitnih pomenov, da se nam jih zdi nepotrebno navajati in izpostavljati. Nekateri komentatorji so, ob – vsaj na videz – takoj razvidnih navezavah na skupini My Bloody Valentine in Velvet Underground, dodali še naslov albuma My Nation Underground Juliana Copea in opozorili na naslov pesmi My Little Underground skupine Jesus & Mary Cha-in. Gotovo imajo vse navedene opazke vsaj nekaj smisla, saj se Anton Newcombe na razne načine navezuje na vse naštete. Na Juliana Copea in Echo & The Bunnymen vas bo recimo gotovo spom-nil vsaj del petja v pesmi Yeah – Yeah, ki jo boste slišali čez nekaj minut. Vendar se splača omeniti še, da je v zvezi z nas-lovom plošče My Bloody Underground Anton Newcombe pripomnil, da je besedo »bloody« uporabil namesto »fucking«.
Torej My Fucking Underground, Moje jebeno ali zafukano podzem-lje. To je prostor, v katerem se giblje vseh zadnjih osemnajst let od ustanovitve skupine leta 1990 v San Franciscu naprej. Prav tako je to prostor samosvojosti, brezkompromisnosti, nena-vadnosti, ki verjetno nikoli ne bo prilezla na površje, na sve-tlo glavne ulice. Vemo tudi, kaj pomeni ime skupine The Brian Jonestown Massacre, vendar je to - zaradi vzpostavljanja kon-teksta za kako manj poučeno poslušalko ali poslušalca – smisel-no vsaj na kratko povzeti. Brian Jones je bil kitarist skupine The Rolling Stones iz šestdesetih let, ki je v skupino prinašal tudi nenavadna glasbila, dokler se ni utopil v bazenu. Jonestown je kraj v Gvajani in znano prizorišče množičnega umo-ra s cianidom novembra 1978. leta v okviru kulta, ki ga je vodil Jim Jones. Skupina The Brian Jonestown Massacre ima tudi pesem z naslovom The Ballad of Jim Jones.
Anton Newcombe je očitno, tako pričajo razni posredni podatki, tja do razvpitega dokumentarca Dig! iz leta 2004, dokaj teža-ven, nepredvidljiv, svojeglav, vzkipljiv in kar je še takih oznak osebnosti. O sodelovanju z njim bi verjetno, vsaj z nji-hovega zornega kota, imeli največ povedati mnogi od tistih deklariranih štiridesetih sodelavcev, ki so se doslej zvrstili v raznih oblikah zasedbe The Brian Jonestown Massacre. To so sicer osebna vprašanja, o katerih mi s take razdalje niti prib-ližno ne moremo soditi. Na razpolago imamo le končni izdelek, album. V tem primeru je to plošča v skupni dolžini kakih osem-desetih minut, na kateri se zvrsti trinajst ali štirinajst pos-netkov, odvisno če boste itunes dodatek The Origin of Love šte-li zraven ali ne. Omenjena pesem je pravzaprav preimenovana Amazing Electronic Talking Cave, znana z EP-ja Just Like Kic-king Jesus. Tudi slednja je udeležena na albumu.
Nova zasedba, v kateri je gostoval tudi Mark Gardner iz zasedbe Ride, je ustvarila glasbeni kolaž, ki se sicer vsaj deloma raz-vidno navezuje na vse, kar je Anton Newcombe z dosedanjimi sodelavci naredil na prejšnjih ploščah. Vendar je hkrati očiten tudi premik v bolj elektronske, da ne rečem avantgardne vode. Oznakam, kot je psihedelija, space-rock in podobno, lahko doda-mo še nalepke nemška in še kakšna elektronska glasba, avantgar-dna, serijalna, repetitivna, minimalistična glasba. Surreali-zem. Tudi noise ali hrupna glasba. Med sodelavci omenimo vsaj Rickyja Reneja Maymija, ki je celo med ustanovnimi člani, takrat je igral bobne. Zdaj je spet v skupini in igra kitaro. Frankie »Teardrop« Emerson in Rob Campanella sta multiinstru-mentalista, Collin Hegna basist, Dan Allaire pa bobnar.
Album My Bloody Underground tako – kot vse plošče Antona Newcomba doslej – predstavlja, kot se je Newcombe svoj čas izrazil v besedilu pesmi All Around You, »potovanje v notran-jost njegove glave«. Hipnotični, neutrudno ponavljajoči se zvo-čni valovi posameznih skladb so sicer prekinjeni, prelomljeni z vpadi solo klavirja ali islandske pesmi, kar kakega poslušalca, recimo mene, vsake toliko nekoliko vrže iz tira. Ali iz uspava-nosti, da ne rečem omamljenosti, v katero me lahko zazibajo valeči se zvoki. Zaradi omejitev oddaje in zaradi podpisnikove samovolje bomo izpustili prav tiste »moteče« skladbe, tako da boste deležni vsaj na videz neprekinjenega zvočnega toka. Ta izbrani neprekinjeni zvočni tok lahko mirno označimo za še eno izvrstno ploščo Antona Newcomba in njegovih trenutnih ali manj trenutnih sodelavcev v The Brian Jonestown Massacre. Tudi tukaj je razvidna Newcombova sposobnost, da raznolike glasbene vire iz preteklosti ponotranji, razgradi, predela in ponovno sestavi v glasbo za prihodnost. V lastno, svojo glasbo.
Tudi naslovi pesmi in skladb so zgodbe zase, še posebej če so to naslovi instrumentalnih posnetkov, kakršna sta Automatic Faggot for the People, ki vas menda dovolj razvidno spomni na naslov ene od plošč REM, meni osebno ene njihovih najljubših, in We Are The Niggers of the World, Mi smo črnuhi tega sveta, ki je klavirska skladba. Ljosmindir je v islandščini in je ver-jetno plod snemanja dela plošče v Reykjaviku na Islandiji. Prej omenjeni Mark Gardner je sopodpisal skladbo Monkey Powder. In prav vse pravkar naštete in še nekaj drugih bomo danes – zaradi pomanjkanja časa - v Tolpi bumov preskočili. Slišali bomo nas-lednje, ki imajo prav tako dovolj pomenljive naslove: Bring Me The Head of Paul McCartney on Heather Mill's Wooden Peg s pod-naslovom Dropping Bombs on the White House, Infinite Wisdom Tooth/My Last Night in Bed with You, Who Cares Why, Yeah – Yeah, Golden Frost, Just Like Kicking Jesus in Darkwave Dri-ver/Big Drill Car. Dobrodošli v čudoviti in strašljivi svet Antona Newcomba, bi rekel Mark E. Smith.
pripravil Milko Poštrak
Komentarji
komentiraj >>