Sobota, 11. 10. 2008
jizah
* Ko govorimo o britanskih klepetačih, je skoraj vedno že na začetku treba uporabiti besede samosvoji, progresivni, drugačni in podobne. Gre torej za raperje, zazrte v lastno, britansko trendovsko elektronsko-rapersko sceno, katerih značilnost je, da s tipično raperskimi podlagami ostajajo na obrobju, na površje pa se prebijejo drugačni, bolj idejni raperji, ki svoji vokalni formi dodajo precej nerapersko glasbeno podlago.
Eden izmed njih je vsekakor tudi verjetno, poleg v zadnjih letih izjemno popularnega grimerja Dizzee Rascala, največji angleški raperski as, gospodič Rodney Smith, ki ga sicer poznamo pod imenom Roots Manuva. Roots Manuva je preudaren, sistematičen raper, stvari se ne loteva prehitro, albumov ne izdaja kot po tekočem traku, temveč sledi lastnemu tempu. Ta je po izidu fenomenalnega prvenca »Brand New Second Hand« iz leta 1999, po njegovem nadaljevanju, leta 2001 izdanemu albumu »Run Come Save Me«, počasi prešel v lenoben tempo, s katerim trendovski izvajalec na Otoku bodisi ogromno izgubi in utone v pozabo bodisi veliko pridobi. V obeh primerih pa mora svoj zvok dodobra nagraditi, kar je Roots Manuva storil pred tremi leti in pol, ko je police plošč ugledal album »Awfully Deep«, trendosledsko nadaljevanje prvih dveh albumov, ki je prvotno mešanico hip hopa, duba in elektronike pretvoril v precej neposrečeno, brez pravega občutka ustvarjeno multižanrsko gmoto.
Roots Manuva seveda ni zgolj raper, temveč je enako vsaj še didžej in producent, analitični glasbeni raziskovalec, remikser in vse bolj tudi pevec, kar še kako sovpada z ikonografijo raperske podzaložbe Ninja Tune, založbe Big Dada. Založba je namreč znana prav po podpisovanju malce drugačnih, iz rapa štrlečih raperskih izvajalcev, sposobnih samoustvarjanja glasbe, ne zgolj jezičnega dela, kar pa se kot manko še kako pozna pri tehniki rapanja in podajanja besedil večine tovrstnih izvajalcev (recimo Mc Spanka Rocka).
Svojo četrto redno ploščo, neupoštevajoč mixtapov, inštrumentalov, dub verzij in alternativnih verzij, je Manuva poimenoval »Slime & Reason«, v njej pa odkriva glasbene korenine, še preden je kot najstnik odkril hip hop. Izvira iz tradicije jamajših staršev, torej iz duba, reggaeja, roots reggaeja, dancehalla in ragge, prefinjeno skuhanih s sodobnimi elektronskimi, predvsem britanskimi trendi zadnjih nekaj let. Ko se dancehall pomeša z bangro, minimalističnimi elektronskimi vzorci, trendovskim klubskim grimom, elektronsko žurersko eklektiko, k vsemu temu pa dodamo ostanke pred leti v Britaniji precej popularnega 2Stepa ter seveda vokalnega raperskega izraza, pa že dobimo presečišče zvoka njegovega tokratnega izdelka. Glasbeno sicer koleba med staroselskimi reggaejevskimi vzorci Burning Spearov, izrazitimi pihalnimi sampli ter močnimi minimalističnimi, a hkrati klubskimi bas linijami. Skozi zgoščeno zmes počasnega flowa, nekakšne elektro futuristične klasike, himničnega elektro funka, neortodoksnega rapanja ter precej neuspešnega poskusa r'n'b prepevanja se skriva za ekstetiko svojih reggae in dub korenin, ki jih Roots Manuva sam povezuje z estetiko založb Studio One ter Channel One. Nežanrsko prepletanje svetlejših in temnejših produkcijskih vložkov, melanholičnega novodobnega funka, lo-fi momentov ter vseprisotnih digitalnih in analognih sintetizatorjev deluje kot nekakšna surrealistično-futuristična parodija na ukleščeno formo sodobnega rapa ter prvobitnega reggaeja in rootsa.
Besedilno se sprehaja znotraj globoko izpovedne introspektivnosti, kjer artikulirano izraža svoja stališča, v katerih se bolj kot zase trudi zavzemati za druge, svoje strahove pa projicira skozi razmišljanje o glasbi, saj dobi poslušalec občutek, kot da ne ve, ali bi naredil kak velik hit ali bi delal bolj glasbo za svojo dušo. Na trenutke njegovo počasno, na videz nezainteresirano rapanje oziroma govorjenje skozi najrazličnejše podlage, ki stilsko spominjajo na novodobne poetske raperje, zvenijo kot kriki obupa in nemoči, kot da se počuti krivega za dogodke okrog njega. Gre za verjetno najbolj odkritosrčno ploščo doslej, na kateri poslušalcu predstavlja osebne observacije, a z njimi ne pretirava, se pa zato toliko več ukvarja s problemom dobrih očetov oziroma mož, kamor pa samega sebe hote ali nehote noče vtakniti. Zveni pametno, razmišljujoče, poučno, ranljivo, hkrati pa moreče, ranljivo, včasih kar preveč zasanjano, spet drugič pa s svojim vokalom deluje poživljajoče. Prednost je vsekakor v sicer intenzivnem, a ne preveč zapolnjenem rapanju, ki pušča dovolj prostora tudi podlagam, s čimer je glasba primerna tako za domače kot klubsko poslušanje. Njegova globoka, mestoma humorna in večkrat dvoumna besedila dobijo s sarkastičnimi, ciničnimi, emocionalnimi in ganljivimi deli, v katerih ohranja svojo sporočilnost, pravo vrednost zaradi zelo jedrnatega flowa ter nekakšne odrasle krize srednjih let, pomešane z eksistencialnimi tematikami in vprašanji. Zgradba besedil je metodološka, s čimer ponavlja vzorce s prejšnjih plošč, le da je tokrat malo manj aroganten in bolj sarkastičen ter mu uspe skozi celotno ploščo ohranjati sporočilnost in jedrnatost, kljub temu da občasno zveni precej nezainteresirano. Svoje počasno, zasanjano rapanje skozi minimalistično zasnovo pa plemeniti z dostojanstvenim vokalom, s katerim v enem »šusu« deluje plesno in resnično hkrati.
Dobili smo torej še eno koherentno, vitalno in morda malce bolj trendovsko ploščo Rootsa Manuve, ki iz svojih predhodnikov črpa vse najmočnejše specifike. Zavedajoč se moči trenutnih britanskih trendov, Manuva posega po vseh najizrazitejših zvokih novodobnega otoškega podtalja, zbranih od revitaliziranega dancehalla, grima in elektro-popa. K sodelovanju je povabil tudi dva druga producenta, in sicer dancehallovskega Toddlo T-ja ter elektro-pop eklektiko Josepha Mounta oziroma Metronomyja. Stična točka obeh gostujočih producentov je seveda njuna trendovska usmeritev in trenutno velika priljubljenost obeh znotraj sodobnega angleškega klubskega dogajanja, Roots Manuva pa s tem ostaja svež, celo vizionarski. Album, ki hkrati ne zveni zelo novo, a ostaja svež, pa je zanimiv tudi zato, ker so njegovi najboljši deli kljub odlični dikciji pravzaprav neraperski, a mu končno oceno izbija preveč prepevanja in dejstvo, da je daleč od nivoja predstavljenega na svojem prvem, pa tudi drugem albumu.
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>