Predstava z vsega šestimi nastopajočimi je postavljena na mali oder gledališča, ki je s svojo kamnito arhitekturo in globokim odrom nadvse primeren za ustvarjanje intimnega vzdušja, vezi med gledalci in igralci. To dejstvo gre igri precej na roko, saj je, takšna kakršna je, prav ustvarjena za intimno gledanje. Gre namreč za neko vrsto grozljivke, no morda ne ravno grozljivke, prav gotovo pa vsaj za zgodbo o pošastih. Natančneje pošastnem človeku ter pošastnih časih, polnih morbidnega vzdušja ter nelagodnosti.
Pošast, o kateri je govora, je seveda Kaligula. Ali Gaj Cezar, kot je bilo njegovo pravo ime. Bil je rimski cesar, ki je svoj vzdevek Kaligula – škorenjček – dobil že v mladih letih, ko se je oblečen v navadnega vojaka smukal po vojaškem taboru svojega očeta.
Kljub temu, tako nedolžnemu imenu se je Gaj, ko je enkrat postal cesar, nadvse trudil, da bi ljudem ostal v spominu po svoji okrutnosti. Ta bojda res ni poznala meja. Umori, spletke, trpinčenje ljudstva in prijateljev so mu bili najljubši šport. Pravzaprav se je s svojo okrutnostjo celo postavljal. Neizmerno je užival ob tem, ko je ljudi spravljal v obup (in smrt). Večkrat je na primer zaprl državna skladišča hrane in po deželi razglasil lakoto. Le zato, da se je lahko naslajal v svoji vlogi razsodnika, neke vrste kvazi boga, glasnika in izvrševalca temačne Lune. Nekakšnega anti vladarja torej. Človeka, ki si je zastavil za smoter eksces. V vseh oblikah. Pravo nasprotje idealu pravičnega vladarja, ki nam je bolj domač (vsaj kar se zgledov tiče).
Takšen je Kaligula, kot ga opiše Albet Camus in takšen je tudi v Pograjčevi Play It Again Caligula. To je intimno vzdušje groze, temačnosti in norosti, v katerega vstopi gledalec ob pričetku predstave. Poleg Kaligule se na odru znajdejo še njegovi najbližji. Edini, ki so ga vsaj za silo sposobni krotiti. Njegovi svetovalci in ljubica, vsi po vrsti v strahu za svoja lastna življenja in pesimistični, kar se tiče napovedi za prihodnost. Kaligulova norost namreč že na samem začetku ne pušča nobenega dvoma. Stvar se bo vsekakor tragično končala, vprašanje je le, kdo vse bo moral umreti.
Dogajanje steče v precej hitrem tempu. Vrstijo se razni mono-, dialogi, kovanje zarot, čudaštva tirana, suspenz v pričakovanju novih grozot ter predvsem raznorazna trpinčenja. Kaligula namreč ne muči le drugih, tudi z sabo dela kot svinja z mehom. V vseh stvareh pretirava. Tako v nasladi kot v askezi. Za cilj si postavi narediti nemogoče. In to dobesedno. Nekaj, kar ni sposoben nihče (drug).
Predstava v stopnjujočem ritmu prikazuje to Kaligulovo iskanje nemogočega ter premosorazmerno izginjanje vsega razumnega in normalnega. Pograjc se ob tem posluži raznovrstnih strategij. Eksperimentira z videom, gledališko igro kombinira z plesnimi elementi, igra se s fotografskim kadriranjem, ki ga doseže z izmenjavanjem zatemnitev in osvetlitev. Poleg tega s spretno izrabo svetlobe in kompleksno scenografijo ustvarja dramatično, močno kontrastno ozračje, ki je večkrat tako napeto, da bi ga lahko rezal.
Celotna zadeva se razvije v nekakšen ekstatični trans, ki ob koncu trešči nazaj v realnost. Zgodba o Kaliguli se hipno razplete, tragično seveda.
S svojo adaptacijo Kaligule Pograjc prav gotovo ne meri le na neko izpovednost, na pripovedovanje o neki človeški pošasti. Celotna predstava je posuta z različnimi aluzijami na moderni čas, travmami in prazninami, s katerimi se srečuje sodobni človek. Režiser pogosto uporablja stroje, nekakšne mehanske naprave, za to, da bi ponazoril neosebnost časa, v katerem smo. Podoben učinek doseže s postavitvijo igralcev, ki so pogosto le posredno osvetljeni ali pa se nahajajo celo za zaslonom. Kot podobe iz igre senc.
Celotno dogajanje v Play It Again Caligula prežema glasba. In to precej dobra. Prispevala jo je skupina Niowt. Predvsem v tujini, pa tudi pri nas znana po svoji mešanici elektronske, ritmične ter izrazito melodične godbe, ki izžareva veliko mero energije ter ustvarjalnosti. Glasba Niowtov je brez dvoma eden izmed adutov predstave. Njihova priredba komada It's a wonderful world je občudovanja vredna.
A vrnimo se h Kaliguli. Kaj bi lahko rekli o njem, oziroma njej, predstavi Play It Again Caligula namreč? Gotovo je zelo premišljena in kompleksna. Vidi se, da je bilo vanjo vloženo mnogo truda in dela. Tako s strani igralcev kot režiserja in tudi drugih, pri predstavi sodelujočih. Najbrž zaradi tega deluje kot nekakšen vlak. Preprosto zdrvi preko gledalca. Pušča zelo malo prostora za domišljijo in lastne interpretacije. In? Ali je to dobro ali slabo? Težko reči. Načeloma dobro, a deloma tudi slabo. Še posebej zato, ker predstava kljub obilici truda le ni tako popolna, da bi vola ubila.
S Kaligulo se je za vas družil Pavel Koltaj.
Komentarji
komentiraj >>