Sreda, 15. 10. 2008
BIGor
* San Francisco ima bogato zgodovino underground kontrakulture in eno od njenih poglavij je tudi to, da so prav na tem koncu Kalifornije med prvimi zaznali in sredi druge polovice šestdesetih let spoznali, da se “flower power” gibanje spreminja v potrošno blago, da izgublja subverzivnost in uporniški naboj, da so mu šteti dnevi iskrenosti in devištva. Komercializacija je čez noč spremenila magično Haight – Ashbury iz ulice hedonizma in ljubezni v zloglasno sosesko kriminala in sovraštva. Tudi po vdoru kapitala, zvodnikov, dilerjev in mafije je psihedelični ogenj gorel naprej, ampak ne tako močno kot med tistim norim petletjem, med leti 1963 in 1968.
Vsaka nova mlada generacija skupin iz San Francisca ohranja pri življenju ta ogenj subverzivnosti, uporništva in tudi upanja. Tako punkerji in hardkorovci kot tudi kasnejše generacije metalcev in raverjev so se naslanjali na to zapuščino ter jo z lastnim ustvarjalnim kalibrom bogatili in bohotili. Isto velja tudi za angažirane jazz glasbenike in hip hop gobezdače.
Med zadnja aktualna imena, ki nas zatresejo in ponesejo k tistim norim in zlatim letom, sodi zagotovo skupina Thee Oh Sees. Sploh z letos objavljenim albumom The Master’s Bedroom Is Worth Spending A Night In, ki ga velja ne le podčrtati kot eno prijetnejših presenečenj na letošnji garažni rockovski sceni, ampak tudi kot ploščo, s katero je ta skupina že naredila daljnosežnejši skok kot z dosedanjimi šestimi.
Dobro ste slišali! Skupina Thee Oh Sees sploh ni tako mlada. Sploh pa ne nova! Za sabo ima že sedem albumov, skozi katere se je reinkarnirala. Njen kolovodja John Dwyer je dobro znana faca na sanfranciški klubsko glasbeni sceni. Za sabo ima že kopico skupin, v katerih je igral ali jih celo vodil, na primer Coachwhips, Pink & Brown, Hospitals, Dig The Body Up Its Alive, Swords & Sandals, Zeigenbock Kopf. Aktualna skupina Thee Oh Sees doživlja z zadnjim, sedmim albumom `ne-vemo-katero` inkarnacijo. V preteklih desetih letih se je pojavljala pod podobnimi, vendar ne istimi imeni oziroma istimi inicialkami OCS. Vendar prav z zadnjim albumom je ta kvartet segel čez meje kalifornijske scene ter se pridružil aktualni punkovsko-garažnorockovski bandi skupin kot sta Black Lips in No Age, ki jih odlikuje samoorganiziranost in do-it-yourself drža. Zato ne čudi, da za založbo Castle Face, ki je izdala vinilko te zadnje plošče Thee Oh Sees, stoji nihče drug kot prav John Dwyer.
Thee Oh Sees razvijajo svoj psihedelični garažni rock na vseh najboljših postulatih te glasbene tradicije in so v verigi skupin, ki nadaljujejo in ohranjajo tradicijo rokenrola tudi v njegovi šesti dekadi. Thee Oh Sees so le ena med mnogimi skupinami našega časa, ki se gre takšno glasbo. Čeprav ne sega po trendovskih potezah, je z albumom The Master’s Bedroom Is Worth Spending A Night In privlekla precejšnjo pozornost in se začela prebijati iz anonimnega podzemlja San Francisca. V njihovem slogu je zavohati retro-elemente, ki pa so izvirno in prav nič izumetničeno poslani v naša ušesa. Elementarnost je ujeta z nepotvorjeno produkcijo, ki ji pravijo lo-fi. Vendar, kaj pa bi hoteli drugega ob takšnem rockovskem tornadu, ki veje skozi vseh petnajst skladb. Njihova rokenrol vožnja nas brez težav pripelje v garažo kultnih kompilacij Back from The Grave in Pebbles, hkrati se ne moremo upreti, da jih ne povežemo s Cramps, z generacijo skupin, ki se je na prelomu osemdesetih v devetdeseta leta znašla pod etiketo prodorne garažne založbe Crypt. Vse našteto je predvsem ena plat referenc skupine Thee Oh Sees, ki se kaže tudi kot zelo raziskovalna in tudi z energijo nabita skupina. Z njo ne popušča in ne zaide v balast. Prav zato zadovolji vse razočarane nad novim, letošnjim albumom teksaških psihedelikov Black Angels.
Skupina Thee Oh Sees prinaša distorzirano psihedelijo in retro, poln reverba, iz svoje garaže na valove Radia Študent ...
pripravil Igor Bašin- BIGor
Komentarji
komentiraj >>