»Zgodovina se dvakrat ponovi, najprej kot tragedija in potem kot farsa,« je svojčas modroval Karl Marx. Pri tem si ne moremo pomagati, da za farso v Iraku ne bi iskali scenarijev, po katerih se je kaj podobnega zgodilo že v preteklosti, seveda takrat kot tragedija.
V teh dneh se med lovom na Sadama, ki je prektično mrtev človek, ne moremo spomniti na kaj drugega kot na Nicolaja Ceausescuja. Tudi slednji je namreč svojčas moral umreti, ker bi se v primeru preživetja pojavilo preveč povsem nerazrešljivih problemov in vprašanj glede tega, kaj bi z njim, če bi slučajno preživel. Tako je! Samo v napoto bi bil. Vsem po vrsti.
Sicer pa tragedijo in farso, torej Sadama in Nicolaja, v njuni transcendentalni enotnosti druži šala, ki gre nekako takole:
Husein pride na svoj vsakotedenski obisk k brivcu. Ta ga posadi na stol, in preden se loti svojih opravil, Sadamu zlobno sikne v uho: »Ceausescu«.
Sadam poskoči na brivskem stolu in jezno nadere svojega brivca: »Zakaj mi venomer ponavljaš to ime. Veš, da sovražim, če kdo v moji prisotnosti omenja tega Romuna.«
»Vem gospod,« mu odgovori brivec, »a lasje vam gredo potem tako lepo pokonci, da jih zlahka ostrižem.«
Na desni pa Nicolaj C. takoj po odstrelitvi.
Poslušate avtoreferencialni Off program Radia Študent:
Prostori katarske Al Jazire v Iraku so raketirani in opustošeni, Sadamove kipe in lične mozaike z njegovo podobo pa čaka dokaj podobna usoda. Zavezniki so torej dobili vojno. Po eni strani tako, da so Al Jazeeri preprečili poročanje o tisti grdi strani vojne, ki jo predstavljajo deklice z amputiranimi okončinami. Po drugi strani pa tako, da so Iračane prepričali, da je za naklonjenost osvajalcev dovolj nekaj zdravega vandalizma, usmerjenega v domnevne simbole režima. Upora tako skorajda ni več in Američani že razmišljajo o tem, kako naj bi zgledala kolonialna uprava Iraka ter katere izmed donedavnih oporečnikov, raztepenih po vsem svetu, bodo vanjo vključili. Medtem se iraška moltituda zabava po svoje. Danes je vdrla v poslopje narodne banke, odprla sefe in si v mestu postlala ulice s sveže natisnjenimi bankovci. Zdaj je namreč že vsem jasno, da ti nimajo nobene vrednosti več.
In mogoče so ravno bankovci na ulicah mest, ki jih začuda nihče ne pobira, spodbudili osvajalce k razmisleku. Navsezadnje so v Iraku ravno zato, da bi ga priklicali nazaj v svetovno ekonomijo in tržno gospodarstvo. Če pa ljudje nimajo spoštovanja do denarja, to postane milo rečeno nemogoče. Torej, takorekoč čisto pri koncu vojne so zasedbene sile iz predalov potegnile nekoliko zaprašene izvode ženevskih konvencij in tam prebrale, da morajo ob zasedbi poskrbeti tudi za red in mir.
Sicer pa je povsem jasno, zakaj je ravno tisto poglavje ženevskih konvencij, ki govori o vzpostavljanju reda in miru, ostalo neprebrano takorekoč do zadnjega. Sadam Husein je namreč še vedno živ in se potika neznano kje. In zdaj je tudi že najbolj retardirane konzumente javnih občil spreletelo, da ne glede na vse, Sadam pač ne sme preživeti. In ali bi bilo sploh mogoče Sadama odstraniti bolj elegantno kot tako, da bi razjarjena drhal uprozorila javni linč. Za to pa potrebujete samo kaotične razmere in navidezno praznino na mestu, ki naj bi ga zasedal aparat oblasti. Takšne praznine v Iraku seveda ni, saj aparat oblasti nadomešča nič manj kot 300 tisoč oboroženih osvajalcev, ti pa vendarle ne smejo svoje vojne prikazati kot lova na človeka, saj bi se preveč očitno sprevrgla v burko. Torej, Sadamu se obeta enaka usoda kot romunskemu Nikolaju Ceausescuju ali še prej italijanskemu Benitu Musoliniju. Umreti mora zato, da bi se lahko ohranil ravno tisti osovraženi red, ki ga je sam vzpostavil. Povedano z drugimi besedami, Iraku se obeta repriza Shakespearove klasike »kralj je mrtev, naj živi kralj.«
Ravno s problemom novega iraškega kralja so si razbijali glavo zunanji ministri skupnosti neodvisnih držav, torej držav potomk Sovjetske Zveze, na srečanju v Tadžikistanu. Kot lep del preostalega sveta tudi ti stavijo na Organizacijo združenih narodov, kar pa bržkone ostaja zgolj pobožna želja. In to kljub temu, da je k posredovanju Združenih narodov pozval tudi egiptovski predsednik Mubarak.
Sicer pa se Rusija te dni še bolj kot z Irakom ukvarja s Severno Korejo. Ta je resda neposredno grozila predvsem Južni Koreji, Japonski in ZDA. Kljub temu, je ruska vlada danes svoji birokraciji zaukazala, da pripravi načrt zaščitnih ukrepov za obrambo ruskih nacionalnih interesov v primeru, če severnokorejski jedrski duh pobegne iz stekleničke. Pri tem se redakcija OFF programa sprašuje, če se to ni pravzaprav že zgodilo. V sredo je namreč Varnostni svet OZN razpravljal o Severni Koreji. Dasiravno ni sprejel nikakršne odločitve, kar je za gospodo okoli okrogle mize sicer povsem značilno, tokrat lahko težavo predstavlja že sama razprava. Severna Koreja je namreč pred časom zagotovila, da utegne biti že sama razprava o korejskem jedrskem programu v Varnostnem svetu uvod v vojno na Korejskem polotoku.
Zato pa vse kaže, da se umirjajo razmere na balkanskem polotoku. Tako vsaj menijo Rusi, ki nameravajo v mesecu ali dveh umakniti vse svoje predstavnike v mednarodnih mirovnih silah na Kosovu in v BiH. Slabih tisoč mož na Balkanu je namreč rusko federacijo letno stalo skoraj 27 milijonov dolarjev, ki jih bodo v prihodnje raje investirali kam drugam. Najbrž pa napovedano rusko potezo bistveno bolje, kot vsote zapravljenih dolarjev, pojasnjuje izjava visokega ruskega predstavnika izpred kakega tedna, ko je izjavil, da njegova dežela na Balkanu nima nobenih resnejših interesov več.
O interesih je te dni najbrž ogromno slišati tudi na madžarskem. Tega kakopak nismo preverjali, vendar pa glede na to, da se Madžari v nedeljo odpravljajo na referendum o članstvu v Evropski uniji, o tem niti najmanj ne dvomimo. Skratka, o tem, koliko denarja je Evropska komisija namenila uspešnemu izidu referenduma, bo najbrž znano šele po koncu štetja in razglasitvi rezultatov. Zaenkrat pa vse kaže, da Madžari ne bodo prekosili slovenske želje in zagnanosti, saj se namerava glasovanja zagotovo udeležiti 58 odstotkov volivcev, med katerimi naj bi jih za glasovalo kakih 64 odstotkov. Skratka, ništrc v primerjavi s slovenskimi enoglasnimi in enoumnimi 90-imi.
Komentarji
komentiraj >>