Sreda, 29. 10. 2008
mcolner
* Končno se je na trg prikotalila nova plošča enega najbolj obleganih bandov zadnjega četrt stoletja, ki velja za utemeljitelja in promotorja metal godbe med širšo publiko. Metallica namreč z vsako svojo izdajo rahlo pretirano, a vsekakor zasluženo povzroča zanimanje številčne zainteresirane javnosti, ki sega mnogo dlje od zgolj v črnino odetih pripadnikov metalske subkulture.
Kot je v navadi med izkušenimi glasbenimi kolektivi, se tudi kalifornijska četverica snemanja in izdajanja studijskih plošč loteva poredko in premišljeno, ko pač fantje začutijo, da je poleg neumornega koncertiranja in preigravanja starih viž nujno predstaviti tudi novo produkcijo. Ta kljub navidezni neaktivnosti nikdar ne ugasne. S tem se vehementno odmikajo od vse večje množice starih ali ponovno zbranih skupin, ki brez prave samorefleksije poceni prodajajo svojo nekdanjo priljubljenost in obenem ubijajo svoj nekdanji status.
Metallica so se zbrali leta 1981 v Los Angelesu, ko je nekdanji teniški igralec Lars Ulrich srečal kitarista Jamesa Hetfielda. Odločila sta se na svojstven način preigravati tedaj prihajajoči, udarnejši val težkega metala in po nekaj kadrovskih rošadah v porodnem obdobju v letu 1983 je zasedba povila svoj izjemni prvenec Kill'Em All. Po desetih letih obstoja in petih izdanih ploščah je Metallica postala nesporni sinonim metal scene, njen najbolje prodajani in predvsem najvplivnejši člen.
V devetdesetih letih, ko so se nekdaj veliki metal bandi prelevili v klubske atrakcije ali bili pač brezposelni, si je druščina vzela dolgih pet let premora za premislek in adaptacijo glasbe novim razmeram in lastnim hotenjem. Album Load je za mnoge pravoverne metalce pomenil bogokletje, četverici pa predvsem logično rast svojega izraza v novi eri, kar potrjuje izjava, da se je neko obdobje nepreklicno zaključilo. Namesto thrasherskega udrihanja so se obrnili v rockersko navdahnjeni zvok občasno prepletenega s country godbo. Na drugi strani jih je ujela vse večja medijska pojavnost, ki so jo v začetnih letih kariere zavestno zavračali.
Plošče Load, Re-load in St. Anger so vsaka po svoje specifičen izdelek, različno sprejet iz strani strokovne in širše javnosti, a kljub vsem pomislekom pripomoček ohranjevanja megalomanskega in zvezdniškega statusa banda. Tako je po petih letih ob veliki medijski podpori v letošnjem septembru luč sveta ugledala deveta studijska plošča, naslovljena Death Magnetic. Ta predvsem dokazuje, da je zasedba še kako aktivna, da nikakor ni zaspala na stari slavi in da si še vedno prizadeva ostati aktualna, pri čemer se ne ozira prav veliko na želje poslušalstva, pač pa na lastna trenutna občutenja in avtorske vzgibe.
Po dolgih letih je prišlo do spremembe na producentskem stolčku, kjer je legendarnega Boba Rocka zamenjal razvpiti Rick Rubin, krojilec zvoka mnogih raznožanrskih zasedb zadnjih dvajsetih let. Slednji v zvoku ni uspel narediti bistvenega premika in pustiti lastnega pečata. Iz surovega in suhega zvoka predhodnice je uspel zasedbi kvečjemu vrniti značilen zven druge polovice devetdesetih. Metallica so se tako ponovno oddaljili od vsega predhodnega in ujeli zanimivo razmerje med kontinuiteto in uvajanjem novosti v glasbeno celoto. Death Magnetic je skupek različnih vplivov, od thrash metala stare šole, klasičnega rocka in nekaterih novejših smernic sodobne trdo-rockerske glasbe.
Komadi pričujoče plošče so razvlečeni in dolgi, noben izmed njih ni namreč krajši od petih minut, kompozicijsko so kompleksni, sestavljeni iz več elementov in motivov. Nihanje med udarnimi predeli, skoraj baladnim izrazom in pogostimi kitarskimi vragolijami, je tako pripeljalo do sicer konsistentne, a morda malce duhamorne celote, ki ne more več ponuditi nekdanje svežine in atraktivnosti. Komadi kot so The Day That Never Comes, Cyanid in Judas Kiss ponujajo rahlo monoton vpogled v novo razumevanje lastnega izraza v sodobnem času, na tekstovni ravni pa odpirajo mnoga aktualna politična in družbena vprašanja, kjer pa nikdar ne zavzamejo eksplicitnega stališča. Ponovno so se odločili, tokrat že v tretje, predelati lastni hit The Unforgiven in tako uspeli do zadnjega kotička napolniti razpoložljivi prostor ploščka.
Death Magnetic tako nikakor ne bo zadovoljil metalskih konservativcev, ki prisegajo izključno na osemdeseta leta, ter nostalgikov katerega koli obdobja dolge kariere. Za razliko od ostalih metalskih performerjev, ki po dolgih letih delovanja niso uspeli izvesti večjih mentalnih in izraznih premikov, se Metallica ne ozirajo pretirano na tovrstno srenjo in komercialno uspešnost. So pač skupina, ki jo uspeh doleti v vsaki situaciji in tudi tokrat ni bilo drugače. Metallica namreč ponovno kraljuje na vršacih glasbenih lestvic širom sveta.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>