Pozdravljeni vsi. Pridružujem se vam nova dopisna prijateljica iz Londona. Tukaj sem že kakšen mesec in dogodkov ter vtisov se mi je nabralo že celo morje, vseeno pa je prav začeti pri začetku. Natančneje, z mojim prvim londonskim vikendom. Namreč - tretji konec tedna v septembru v Londonu vsako leto poteka, kot tukaj pravijo, največji arhitekturni dogodek leta – Open House Festival. Cel London se spremeni v velikanski arhitekturni muzej, saj je omogočen dostop do ogromnega števila drugače nedostopnih ali vsaj težko dostopnih interjerjev.
Mogoče si je ogledati zgradbe, ki so spomeniško zaščitene in so jih v zadnjih letih obnovili, javnosti pa je dostop onemogočen, saj so privatna lastnina. Vidimo lahko vse od ikon angleškega modernizma do velikanov brutalizma, ki zadnje čase postajajo spet priljubljeni. Pa simbol osemdesetih, banko Lloyd z blade runnerjevskim interjerjem Richarda Rogersa. Seveda pa ne manjka tudi najnovejših zgradb: Maggie' center za pomoč bolnikom z rakom in Westminster Academy, ki si je letos prislužila Stirlingovo nagrado.
Športni navdušenci so si lahko ogledali stadion Arsenala ali pa gradbišče za Olimpijske igre leta 2012, ki je bilo letos eden najbolj popularnih ogledov. Kar je dokaj zanimivo, saj je največ pozornosti pritegnila ravno tista zgradba, ki sploh še ne obstaja. Dostop je bil odprt celo v strogo membership only Gentleman's klub na Pall Mallu – celo za ženske, vau.
Pri ogledu je pogosto prisoten arhitekt, naročnik ali vsaj umetnostno zgodovinski strokovnjak, ki znanja željni publiki razloži vse skrivnosti odlične arhitekture. Letos je bila krovna tema festivala trajnostni razvoj mesta v ekonomskem in socialnem smislu, kar pomeni, da se je odvilo tudi par predavanj na to temo.
Festival Open House je prostovoljna organizacija, ki deluje s pomočjo kupa sponzorjev, londonskih četrtnih skupnosti in ogromnega števila prostovoljcev, ki jih nabirajo celo leto. Nikakor ne gre za hermetičen dogodek, za malo pleme arhitektov, ki bi si arhitekturo ogledovali, tudi če bi z neba padale prekle. Gre za masovni dogodek, ki privlači trume ljudi, tako da je treba večino obiskov rezervirati že vnaprej. Ravno tako poteka večina stvari v Londonu z velikimi vnaprejšnjimi pripravami, saj imaš v velikem mestu za improvizacijo v resnici mnogo manj prostora.
Tako že enkrat sredi avgusta izide vsakoletni katalog za festival Open House, ki se ga da naročiti po pošti, pobrati v knjižnici ali preprosto prebrskati po internetu. Takoj zatem se pojavijo liste top ogledov za to leto v časopisih, na internetu, v blogih itn. Potencialni obiskovalci začnejo iskati načine, kako bi si ogledali čim več, preverjati zemljevide, dodajati in črtati želene oglede. In si močno želijo, da bi se dalo raztegniti čas ali vsaj na kakšen zvit način zmanjšati površino Londona.
Arhitekturni dogodek, ki tako samozavestno prečka meje stroke, je gotovo nekaj, v kar se splača vlagati. Namreč, je način, kako širši javnosti na privlačen način približati najboljšo arhitekturo in pri ljudeh zbuditi zanimanje, predvsem pa zavedanje zgrajenega okolja. Ne morem si kaj, da si ne bi skušala predstavljati podobnega dogodka v Ljubljani.
Brez težav se lahko spomnim cele vrste zgradb, ki bi si jih želela obiskati od znotraj. Recimo rezidenco nizozemske ambasade, Zgradbo zavarovalnice Triglav, Vilo Podrožnik, kakšno od stanovanj v Nebotičniku, pa notranjost obnovljenega SVIZ-a, skladišče Moderne galerije, Gospodarsko zbornico, kakšno od novih privatnih hiš …
Verjetno obisk ne bi bil tako zelo množičen. In težko verjamem, da bi bilo možno zbrati sponzorje. A morda bi bilo o tem vseeno vredno razmisliti.
Zaenkrat prav lep pozdrav iz nekoliko deževnega Londona. Za Radio Študent, Kristina Dešman.
Komentarji
komentiraj >>