Za glas cigarete je bistven zlasti en proces. Brez njega si cigaretnega glasu sploh ne moremo predstavljati. V mislih imam popačenje. Isto popačenje, ki igra pomembno vlogo v Freudovi interpretaciji sanj. Popačenje v sanjah, pravi Freud, služi predvsem enemu namenu. Namenu želje. Je tisto, ki pomaga ohraniti strukturo sanj kot nezavedno govorico želje. V kontekstu glasu cigarete sta za nas zanimiva dva vidika Freudovega koncepta popačenja.
Prvi je popačenje kot obramba. Freud zanj pravi: »Kot so pokazali primeri … so nekatere sanje vsekakor neprikrita izpolnitev želje. Kjer pa je izpolnitev želje nerazpoznavna, zakrinkana, mora obstajati tudi prizadevanje za obrambo pred to željo, in zaradi te obrambe se želja ne more izraziti drugače kot na popačen način.«
Kadar je torej želja zakrinkana, mora biti tudi popačena. Drugače ne gre. Zakaj je temu tako, Freud nakaže s svojim priljubljenim citatom iz Goetheja: »Resnične iskrice duha fantičkom pač ne moreš razodeti.« In zakaj ni moč fantičkom razkriti prave iskrice duha? Freudov odgovor je preprost. Zaradi cenzure. Cenzura je tista, ki od želje zahteva popačenje. Pravzaprav cenzura zahteva ukinitev želje. Popačenje je način, kako se želja ukinitvi izogne. Freud pripomni: »Čim strožja je cenzura, tem bolj dodelana bo krinka, premetenejša pa bodo nemara tudi sredstva, kako popeljati bralca po sledu dejanskega pomena.« Besedo bralec Freud uporabi zato, ker se pričujoči citat ne nanaša neposredno na sanje, temveč na analogno izmikanje cenzuri, ki se ga poslužujejo 'kontraverzni' pisci v času, njim nenaklonjene cenzure.
Drugi za nas zanimiv vidik popačenja je še bolj eksplicitno povezan z željo. Natančneje z njeno dvoličnostjo. V kontekstu Freudove analize sanj je to vprašanje, kako lahko na videz neprijetne sanje vseeno ustrezajo strogemu Freudovemu kriteriju, da so vsake sanje usmerjene k izpolnitvi želje. Nanj si Freud odgovori takole: »Vprašanje je bilo, kako lahko razvijemo sanje z neprijetno vsebino v izpolnitev želje. Zdaj vidimo, da je to mogoče, če je v sanjah prišlo do popačenja, če neprijetna vsebina streže zgolj temu, da zakrinka kaj želenega.« Popačenje je torej lahko tudi posredna izpolnitev želje. Zato, da bi bila želja izpolnjena, mora iti preko neprijetnega ovinka. »Neizpolnitev ene želje pomeni izpolnitev druge.« Neprijetnost je nujna. Brez nje želji ne more uspeti pretentati cenzure.
Toliko o popačenju v sanjah. Bolj je zanimivo, kako se tovrstno popačenje manifestira na glasu cigarete. Kot je pri cigareti običajno, si bo potrebno tudi tu ogledati dva (nasprotujoča si) načina popačenja glasu vsled cigarete.
Prva vrsta popačenja je raskavost. Hripavost glasu, ki je posledica kajenja (cigarete). Ta je v simboliko cigarete vpisana praktično že v samem njenem korenu. V nemščini ima celo beseda Rauh, ki sicer pomeni dim, v kontekstu glasu konotacijo raskav, hripav. Glas cigarete svojo grobost, raskavost torej dobi v dar že od samega jezika. Toda kakšna je ta raskavost in kje leži njen izvor? Odgovor gre iskati na dveh področjih simbolike cigarete. Eno je povezano z odraščanjem. Globok in raskav glas je bil od nekdaj znamenje določene zrelosti, odraslosti. Življenjske izkušnje so načeloma tiste, ki prinesejo globino. V tem kontekstu bi hripavost cigaretnega glasu pomenila prav to. Željo po odraslosti in zrelosti. Ista želja je pogosto tudi vzrok za začetek kajenja, uživanja cigarete. Ker je cigareta kalilnica življenjske modrosti, je tudi njen glas hripav, celo kosmat. Kosmatost nosi tu dva pomena. Oba sta povezana z odraslostjo. Prvič v smislu kosmatega govorjenja, ki s svojo opolzkostjo želi izpasti zrelo, ter drugič v smislu čisto fizične poraslosti, kosmatosti telesa, ki prav tako kaže na dozorelost. Smešno je, da je tudi brada, ta moški zrelostni okras par excellence, pri nasprotnem spolu včasih cenjen prav zaradi istega učinka kot glas cigarete. Zaradi svoje kosmate raskavosti. Zato, ker pika.
Drugo področje simbolike cigarete, ki ima opraviti s hripavostjo, je tukaj že omenjeno izkašljevanje. Hrapav glas vselej napeljuje na idejo izkašljevanja. V trenutnem okviru nas ne zanima toliko fizično izkašljevanje, ki je posledica nabiranja škodljivih snovi v dihalih, kot bolj metaforično izkašljevanje. Izkašljati se v smislu olajšati si vest. Povedati, kar nam leži na duši. Bolj ko kadimo, bolj nas sili na kašelj, in več imamo povedati.
Raskav glas cigarete služi torej temu, da bi nekaj povedali, nekaj rekli. Na žalost pa se pogosto ujame v lastno zanko. Bolj ko se trudi, da bi se izkašljal, bolj ko cigareta postaja hripava, večje je tudi popačenje. In prav to ovira izpolnitev prvotnega namena. Popačenje, ki je bilo potrebno za izpolnitev želje (po odraslosti in izkašljevanju) ter izmik cenzuri, pogosto postane premočno. Namesto izpolnitve želje prinaša njeno nasprotje.
Prav zaradi tega problema potrebuje glas cigarete nekakšen kontrapunkt raskavosti. Potrebuje še neko drugo popačenje, ki edino lahko priskoči na pomoč prvemu. Podobno kot pri sanjah je pot iz zagate neizpolnjene želje le v izpolnitvi neke druge.
Druga želja cigaretnega glasu, druga vrsta popačenja, pripada simboliki mehkobe in žametnosti. Glas cigarete, podobno kot dim, počasi napreduje po prostoru. Je zelo krhek in minljiv, zlasti ko je v majhnih količinah. A vseeno ima sposobnost, da se zlagoma razlije povsod. Nezadržno polni vse pore in odprtinice. Prepoji tudi najbolj trdovratne stvari. Njegov glas je glas mehkobe. Podobno kot glasba je z največjo nežnostjo zmožen omiliti največjo vehemenco.
Mehkoba cigaretnega glasu popelje poslušalca na potovanje. V deželo domišljije, v svet sanj, v kraj, kjer živijo pravljice. Glas cigarete ponese človeka proč od realnosti, raskave, če želite. Njegov učinek je slika brezskrbnosti, celo indiferentnosti. V cigaretnem opoju se požvižgamo na svet okoli sebe. V kontekstu cigarete bi bilo morda bolje reči, da se na svet popihamo, ga odpihnemo. In to dobesedno. Spet se izkaže, da glas cigarete v sebi nosi neko referenco na prastanje stvari. Pobeg v maternico, ki nas kot dim obda z nekakšnim zaščitnim ovojem, kateri preprečuje, da bi prišlo do nenadnih sprememb. Kot nekakšen filter skrbi, da nam je prijetno in udobno.
Popačenje je tu na delu prav tako kot pri raskavosti. Slika, ki nam jo nudi glas cigarete, je venomer modificirana. Vedno je na njej nek madež. Ta omogoča, da je želja vedno potešena. Če ne z raskavostjo, falično odraslostjo, pa z nežno maternično mehkobnostjo. Na eni strani se glas cigarete izteče v samozavesten pogum, na drugi pa v varni svet domačega. Podobno, kot se je pokazalo že pri njenem jeziku.
Do konca poti s cigareto, do tega, da bo postala komunikacija z njo razumljiva, da se bo cigareta na neki način personificirala, je potrebno storiti še en korak. Najprej naj še enkrat povzamem bistvo pričujočega popotovanja. Na začetku sem predpostavil možnost komunikacije (s cigareto), možnost, da se cigareto oddimi. Najprej si je bilo potrebno ogledati njen jezik. Brez njega komunikacija ni možna. Šele potem smo lahko prešli k glasu. Glas je sedaj že na ravni prakticiranja komunikacije, a še vedno mu nekaj manjka. Korak, ki ga je potrebno še storiti, je korak pretresa govorice cigarete. Ta je namenjen razumevanju komunikacije. Seveda ima govorica svoj smisel le, če je mišljena skupaj z jezikom in glasom. Le v takem primeru omogoča dejansko razumevanje komunikacije. In prav zaradi tega si je bilo pred sklepnim delom potovanja potrebno vzeti čas za razmislek in povzetek. Le tako lahko tisto, kar je že bilo povedano o cigareti, ponesemo v njen iztek.
Tudi govorica cigarete je, tako kot njen jezik in glas, precej kompleksen pojav. Najprej je treba opredeliti, kaj govorica sploh je. Malo prej je bilo rečeno, da je govorica znotraj teorije komunikacije neizbežno povezana z jezikom in glasom. Prav. Toda na kakšen način? Logičen. Govorica je raba jezika in je izraba glasu, nekakšna glava hierarhične strukture torej, ki mora nujno stati na določeni podstati, saj bi brez nje ne bila glava. V tem smislu mora biti govorica logična izpeljava jezika in glasu. V konkretnem primeru bi to pomenilo, da mora logika cigaretne govorice črpati iz logike njenih predhodnic. In najbolj logična logika jezika in glasu, ki bi se jo dalo uporabiti v govorici, je prav gotovo logika sanj. V jeziku cigarete je ta moment logičnosti ustrezal želji, v glasu mu je bilo dodano popačenje, v govorici pa lahko pristavimo le še tretji (in hkrati najpomembnejši) Freudov aspekt sanj; delo sanj. Za delo sanj pa sta ključna zlasti dva procesa. Enemu Freud pravi zgoščevanje, drugemu premeščanje. V literaturi ta procesa poznamo pod imenoma metafora in metonimija.
Govorica cigarete je torej pojav, ki poteka predvsem na dveh ravneh, metaforični in metonimični. Prva raven v sebi združuje simbole, zgošča pomen in povezuje opozicije, druga, metonimična, pa premešča in prenaša pomen od ene stvari k drugi. Obe ravni sta med seboj prepleteni, soodvisni. In obe nosita v sebi sled popačenja in sled želje. Sta šepavi in pohabljeni. A prav pohabljenje jima daje moč, ki jo imata nad subjektom cigarete. Moč cigarete je vselej hipnotična. Vabi s svojo praznostjo. Mogoče bi moral reči izpraznjenostjo.
Metaforična raven govorice cigarete je najbolj evidentna, kadar napeljuje k delu, delavnosti. Cigareta s subjektovo obljubo, da bo nekaj naredil (če ne drugega to, da bo nehal kaditi), pridobi vdanega sužnja, ki se je zanjo venomer pripravljen čemu odpovedati, narediti si delo, zato, da bi ji ustregel. Metaforična govorica vodi k delu cigarete. In cigaretino delo je, da (zanjo) dela njen subjekt.
V delu, subjektovem, cigaretinem ali kateremkoli drugem, je vedno vsebovan nekakšen vžig. Zagon motorja. Ogenj, ki požene snov po obtoku. Georges Bataille v svojem Erotizmu pravi, da je delo glavni element, ki ločuje človeka od živali. Le človek se je sposoben upreti želji, se odpovedati ljubljenemu, za to, da lahko nekaj naredi. Ne toliko zase, kot za dobrobit celega človeštva. Le človek lahko reče: »Ne morem, imam delo.«
A umik od živali ima tudi drugo plat. Delo vselej implicira nekakšno ne-delo. »Brez dela ni jela« je sicer pregovor, ki poveličuje delo, a hkrati odkriva tudi njegovo drugo plat. Jelo, užitek, ki prav gotovo ni delo. Prav nasprotno, je njegov presežek, je onkraj dela. Temu presežku Bataille pravi transgresija. Prekoračitev, eksces dela. Večni presežek, ki ga ustvarja delo, mora biti porabljen. In to se zgodi prav v transgresiji. V vdajanju užitku, v hrani (mleku), dimu se sklene življenjski krog. Delo človeka vrže v svet, ga loči od živali. Transgresija ga tja spet povrne. Nahrani zahtevo, ki jo postavlja delo. A tudi ta povratek ima, kot vsi povratki v tem seminarju, nekakšen ovinek, neko izkušnjo drugega. Da bi se lahko najedli, da bi zadostili potrebi, je potrebno ubiti. Celo ubijati. Povratek v izvor življenja (človeka) je vselej zaznamovan s smrtjo. In kaj je bolj zaznamovano s smrtjo, kot prav spolnost, prav seksualna reprodukcija. Da, ovinek ki ga riše transgresija, je ovinek prek spolnosti.
Metaforična raven govorice cigarete je torej zmes dela in transgresije, odpiranja in zapiranja, doma in potovanja, skratka vseh opozicij, ki so bile izpostavljene v jeziku in glasu cigarete. Metafora je prostorska komponenta. Le kot taka lahko združuje v sebi binarnost pomena. Njena enkratnost je tista, ki spregovori skozi govorico. Vsaka cigareta je po definiciji neponovljiva. Vsaka raba cigarete je zgodba (prispodoba) o njeni večni minljivosti. V cigareto se vpisuje isti manko kot v jezik. Nikoli ne dela nič drugega, kot da napoteva. Nekam drugam.
Obstaja pa seveda še ena stran govorice cigarete: metonimična raven. Na ravni metonimije, premestitve, je skrit čas. Za premeščanje je vedno potreben čas. Skozi rabo cigarete se subjekt premesti. Človek si vzame čas zanjo. Odpravi se na zaključeno pot. Zakaj zaključeno? Zaradi tega, ker ve, da se bo pot enkrat končala. Natančneje, pri cigareti človek ne samo ve, da se bo pot končala, ve tudi približno, kdaj se bo končala. Potovanjskost cigarete je torej vedno omejenega trajanja. Vedno gre za nekakšno potovanje s kraja A na kraj B, od prižiga do ugasnitve.Ta določenost potovanjskosti, prehodnosti cigarete je pravo nasprotje njeni metaforičnosti. In prav zaradi tega je od nje tudi neoddaljiva. Metafora poskrbi za prazen prostor, kamor se lahko vpiše čas prehodnosti cigarete. Šele s tem slednjim metafora dobi potrditev. Šele metonimija pove, da je cigareta res večno minljiva. Premestitev poskrbi, da se napaka v sistemu, torej popačenje metafore, reproducira.
Če metonimijo v govorici cigarete prevedemo na raven metafore, potem vidimo, da je premestitev čisti ključ, ki pelje od dela k transgresiji in nazaj. Metonimija je torej tista, ki v metafori vsakič znova izsili ovinek v spolnost. V govorici cigarete bi to pomenilo: »Živim, ker (se) kadim.« Realnost cigarete je skrita v njenem kajenju. Dokler subjekt kadi, cigareta živi. Ko neha, je ni več. Kaj to pomeni, da je ni? Da je odsotna, da manjka.
In s tem mankom se spet lahko zbudi želja. Po zapolnitvi. Vlak gre naprej, in naprej. Cigareta še vedno živi. Želja je sicer točka, a vendarle vztraja v času. To je govorica cigarete.
Končno je nastopil čas, da se cigareta pokaže. Najprej je bil jezik, nato mu je bil dodan glas. Z govorico je prišlo še zavestno komuniciranje s cigareto. Tako rekoč personificirala se je. Zakaj? Zato, ker se je pripela na subjekt, ki govori. In kako je to možno? Enostavno, kot madež.
Z govorico je v tem tekstu vzniknil subjekt. Nekdo, ki se pogovarja s cigareto. V trenutku, ko je komunikacija stekla, ko sta bila jezik in glas uporabljena v govorici, se je nanju pripel subjekt. Zgodilo se je torej nekaj, čemur Lacan pravi točka prešitja. Kraj, kjer jezik dobi govorca. Hkrati se ta govorec, subjekt, tudi identificira. V konkretnem primeru je to subjekt cigarete, človek, ki je potrošnik njene želje. Izriše se torej neka podoba. In ta podoba je za nas zanimiva, ker se v njej zrcali madež. Cigaretni madež.
Jasna postane ena stvar. Z govorico cigarete vznikne tudi njen izgled. Pojavi se kot slika v sliki. V podobi subjekta se pokaže tudi sama cigareta. Posredno in popačeno sicer, a vendar.
In zdaj je tu. Prisotna, a še vedno ne tudi prisebna. Zakaj ni prisebna? Zato, ker prisebna nikdar ne more biti. Ker cigareta vedno nekam gre, ker vedno nekam potuje, nikoli ni pri sebi. Prisebnost ji je tuja. To, da potuje, ji je po naše, ne po tuje.
Njena edina realnost je sled. Okus po cigareti. Ko se dim razkadi, ostane le še pogorišče. Nekoliko zatohel, kiselkasto–grenak priokus v ustih, ki spremlja realnost streznitve. Pravljice je konec. Princ na belem konju je prišel. In odšel. Realnost cigarete je, da je ni. Nič več (ali ne še). Človek je izgubil bitko. Grobo rečeno (jo) je 'popušil'. V trenutku, ko bi moral cigareto prijeti in jo ubiti, nje že ni bilo več. Preprosto samoukinila se je.
S te točke poraza sta možni samo dve poti. Lahko pa rečem, da sta k sreči možni, kot vselej pri cigareti, dve poti. Poglejmo si najprej prvo možnost. »S točke poraza sta možni le dve poti.« To pomeni, da se lahko ljudje odločimo le za eno. Izberemo lahko le eno pot izmed dveh. Lahko vso zadevo potlačimo, se pretvarjamo, da boja med subjektom in cigareto sploh ni bilo. Da je vojna laž in je svet lep. Druga pot je pot sublimacije. Če ljudje sledimo tej, potem se sprijaznimo z usodo. Bitka je izgubljena. Toda vojna mogoče še ni. Še vedno imamo možnost, upanje, da kdaj pozneje bitko dobimo. In z njo tudi vojno.
Druga možnost človeka s točke poraza s cigareto je, da reče: »K sreči sta možni, kot vselej pri cigareti, dve možnosti.« To pomeni, da se človek veseli svobode, možnosti izbire. Vidi pot ven iz vojne s cigareto. Izbira lahko med obema potema. Tisto s cigareto in tisto brez nje. Obstaja možnost hepienda. Subjekt se lahko izmakne cigareti.
A kje je sedaj problem? Zakaj se stvar tu ne konča? Zato, ker je seveda dvojna. Že na samem začetku sem povedal, da sta v tem tekstu prisotni dve želji. Želja cigarete je: »O, da tega ne bi bilo treba začeti.« (Cigareta se seveda zaveda, da bo morala biti, ko bo enkrat začeta, tudi končana.) Želja subjekta pa je: »O, da ne bi bilo treba nehati tega večnega prižiganja in ugašanja, ki me vodi.« (Subjekt se seveda zaveda, da bo moral s koncem pogledati cigareti v oči in videti sebe.) Zaradi te dvojnosti ni konca. Dvojica subjekt – cigareta je obsojena na večno tavanje.
Smo na pragu nedomačnosti, Freudovega unheimliche. Nekaj, kar naj bi bilo (je bilo) domače, pa ni. Dom, v katerem naj bi prebivala subjekt in cigareta, se izkaže za anti dom, za samoto. Ves ta veliki pomen cigarete pomeni en prazen nič! Grozno, ne? Pravzaprav niti ne. Zakaj pa imamo čas? Zato, da si ga vzamemo, tudi za cigareto, če je treba. Ko je naše jemanje časa mimo, lahko ta spet steče. Spet se lahko lotimo početja stvari. Ovinek, ki smo ga naredili, namreč ni bil ovinek v prazno. Bil je ovinek v razumevanje.
Razum zaradi tega razumevanja zdaj razume, da je svoboda izbire vedno v njem samem. Da brez želje sicer ne more, a da je lahko on njen gospodar in ne obratno. Vedno ima možnost, da ustavi čas, in ga požene. S cigareto ali z brez. Pomembno je le, da ve, kdaj je pravi čas za to.
Komentarji
komentiraj >>