Dopustiti privatno proizvodnjo z namenom pridobivanja presežka, ki gre preko zadovoljevanja potreb, samo po sebi pomeni izkoriščanje. Prav tako je izkoriščanje, če uporabljamo druge za zadovoljevanje lastnih potreb ali celo za pridobivanje dobrin, ki presegajo naše potrebe. Človeka se na ta način lahko izkorišča, da zadovoljuje potrebe drugih in za njih ustvarja presežek na račun svojih lastnih potreb.
Delo za plačo je, poleg tega, da pomeni zasužnjevanje človeka, kot je že bilo omenjeno, tudi delo brez posebne motivacije, saj je proizvajalec v tem primeru zgolj plačani delavec in ne partner. Kdor dela zase, je nedvomno podvržen delu, saj mu motivacijo predstavlja njegova odvisnost od proizvodnje za zadovoljevanje lastnih potreb. Kdor dela v socialistični korporaciji, je partner pri njeni proizvodnji. Tudi ta človek bo nedvomno predan svojemu delu, njegovo vodilo pa bo prav tako zadovoljevanje lastnih potreb preko proizvodnje, pri kateri je partner. Kdor pa dela zgolj za plačo, nima nobene motivacije za delo.
Z delom za plače se ni uspelo rešiti problema povečane in razvijajoče se proizvodnje. Kvaliteta dela, bodisi kot storitve ali proizvodnje, postaja vse slabša, in sicer zato, ker sloni na ramenih plačanih delavcev. Ne glede na slabe pogoje se proizvodnja nadaljuje zaradi borbe za preživetje. Najboljši dokaz predstavljajo kapitalistične družbe, kjer se proizvodnja kopiči in povečuje v rokah majhnega števila lastnikov, ki ne delajo, temveč izkoriščajo napore delavcev, slednji pa so prisiljeni delati, da lahko preživijo. Zelena knjiga ne rešuje zgolj problemov materialne proizvodnje, ampak ponuja tudi preprosto rešitev za probleme človeške družbe, tako da bodo posamezniki lahko materialno in duhovno osvobojeni, kar predstavlja zadnjo stopnjo pri doseganju sreče.
Poglejmo praktičen primer. Predpostavimo, da je bogastvo neke skupnosti deset enot in da ta skupnost šteje deset oseb. Delež vsake osebe pri bogastvu te skupnosti je ena desetina, torej ena enota na osebo. Če pa nekateri člani te skupnosti posedujejo več kot eno enoto bogastva, je logično, da drugi zaradi tega nimajo svojega deleža bogastva. Odvzeli so jim ga namreč tisti, ki imajo več kot eno enoto. Tako v družbi, kjer prevlada izkoriščanje, obstajajo bogati in revni.
Predpostavimo tudi, da poseduje pet članov te skupnosti vsak po dve enoti bogastva. V tem primeru ostalih pet članov nima ničesar, kar pomeni, da je polovica prikrajšana za svoj delež bogastva na račun druge polovice, ki si je razdelila njihov delež.
Če posameznik znotraj skupnosti potrebuje zgolj eno enoto bogastva te skupnosti, da zadovolji svoje potrebe, potem tisti, ki posedujejo več kot eno enoto, dejansko kršijo pravice ostalih članov skupnosti. Ker je za zadovoljevanje potreb posameznika dovolj ena enota bogastva, si na ta način ustvarjajo neke vrste zalogo. Tovrstno ustvarjanje zalog je mogoče izključno na škodo drugih, to je z odvzemom njihovega deleža pri bogastvu skupnosti. Zaradi tega obstajajo tisti, ki imajo zaloge in jih ne potrošijo, ter tisti, ki prosjačijo in so prikrajšani. Slednji zahtevajo svoje pravice pri bogastvu skupnosti, saj sploh nimajo ničesar, kar bi lahko potrošili. To stanje predstavlja odprto ter legitimno krajo in rop v okviru nepravičnih in izkoriščevalskih pravil, ki vladajo v taki družbi.
Vse, kar presega zadovoljevanje potreb, bi zato moralo ostati v skupni lasti vseh članov družbe. Posamezniki imajo kljub temu možnost, da si prihranijo kolikor si pač želijo, vendar od svojih lastnih potreb. Ustvarjanje zalog od tistega, kar presega njihove potrebe, je namreč prisvajanje skupnega bogastva.
Sposobni in podjetni posamezniki si kot posledico svojih vrlin nimajo pravice prisvojiti deležev drugih. Lahko pa imajo od njih koristi. Prav tako ne pomeni, da nesposobna ali umsko nezdrava oseba ne more imeti enakega deleža v skupnosti kot zdravi ljudje.
Bogastvo skupnosti je kot združba ali shramba zalog, ki omogočajo ljudem, da zadovoljijo svoje potrebe. Vsakdo ima pravico varčevati s svojim deležem, kar pomeni, da ga lahko potroši ali prihrani - kot pač želi. Pri tem lahko uporabi svoje sposobnosti in talente. Toda tisti, ki svoje sposobnosti izrablja za pridobivanje dodatnega deleža zase iz skupnih zalog, je brez dvoma lopov. Tak človek, ki si s svojim znanjem pridobiva bogastvo, ki presega zadovoljevanje lastnih potreb, posega v skupne pravice, to je v skupno bogastvo, ki je kot nekakšna prej omenjena shramba.
Modre besede libijskega voditelja je prevedel MatejŠ.
Komentarji
komentiraj >>