Petek, 7. 11. 2008
Borja
* Andy Carthy, bolj znan kot Mr. Scruff, je izjemni „večstranac“. Najbolj znan je kot didžej, ki se je kalil na manchesterski sceni devetdesetih let – takrat je jasno največ sodeloval s prvo inštitucijo lokalne prostoslogovne scene Grand Central. Založbo je vodil Mark Rae, izdajali pa so vse od hip hopa do reggaeja in bolj plesne žanre. Vendar pa je Scruffova zgodba še starejša, saj mu je prijatelj demonstriral miksanje zgodnjih electro plošč že leta 1984, kmalu zatem pa je Andy že delal lastne okorne mikse na kasetarju in leta 1988 so na radiu prvič vrteli njegov didžejevski set.
Po preboju v devetdesetih letih, torej po izdajah za razne manjše založbe in številnih didžejevskih nastopih, se je ključna prelomnica zgodila leta 1999, ko je Scruff prešel v kamp založbe Ninja Tune. Izdal je album Keep it Unreal, ki je bil precej dobro sprejet, hkrati pa se je v Manchestru začel tudi večer z istim naslovom. Koncept dogodkov je pravzaprav egoističen. Namesto da bi se prilagajal drugim organizatorjem, tu vrti natančno to, kar mu paše, in to celo noč. Njegovi seti so dolgi tudi po šest ur. Dejaven je tudi na radijskem mediju – s someščanom (prihaja namreč iz manjšega mesteca Southport blizu Manchestra) Trevo Whatevo je na primer leta vodil uspešno oddajo Hot Pot. Poleg tega riše stripe – lik „potato heada“ najdemo na tako rekoč vseh naslovnicah Scruffovih plošč, zadnja zanimivost pa je, da ima v Manchestru tudi svojo čajnico in še več, ima tudi lastno znamko čaja v vrečkah, ki se imenuje „Make us a Brew“.
Ninja Tuna je Scruffov četrti album. Tako kot v didžejevskih setih, kjer kombinira vse možno, od hip hopa, bluesa, reggaeja, skaja, disca do breakbeata, je tudi pri produkciji vedno veljal za zapriseženega eklektika. Kljub temu da združuje razne žanre, mu je uspelo izdelati precej prepoznaven zvok – v svojo glasbo nametava razne humorne vložke, pa naj bodo to izseki iz televizijskih dokumentarcev ali pa samo način, kako aranžira basovsko linijo. Če bi iskali neko stalnico v njegovi glasbi, bi rekli, da so to preprosto, a učinkovito postavljeni (in po navadi semplani) bobni, klubski potrošnji namenjeni basi ter smešni, nenavadni inštrumentalni sempli. V tem smislu Ninja Tuna ne preseneti, saj Scruff nadaljuje to tradicijo, le produkcija je nekoliko resnejša, solidnejša.
Kljub temu da Scruff ni nikoli veljal za nekega superproducenta, ki bi v polje popularne godbe vnašal neke večje inovacije, je zanimivo, da je bila Ninja Tuna najbolj težko pričakovana plošča založbe Ninja Tune v zadnjem času. In sicer iz dveh razlogov. Prvi je, da so pred izidom pripravili velikanski promocijski paket, drugi pa, da se je manchesterski didžej, producent in oblikovalec Scruff povsem nepozersko uveljavil kot eden najprepoznavnejših protagonistov nindž zadnjih let.
Ninja Tuna je neke vrste mini podzaložba nindž, ki pa je namenjena izključno promoviranju Scruffa. Pred albumom so izdali tri raznovrstne single, hkrati pa tudi različno neglasbeno blago – od majic do skodelic za čaj.
Na plošči Ninja Tuna najdemo peščico zanimivih gostov. V prvi vrsti so jasno vokalisti – veteranka britanske scene in izjemno nadarjena Alica Russell, še en veteran otoškega hip hopa Roots Manuva in novinka Andreya Triana. Pri dveh komadih sodelujeta tudi dva izjemno zanimiva producenta, tudi Scruffova dolgoletna kolega, in sicer pred kratkim v Kolumbijo preseljeni Quantic ter starošolski inovator breakbeat znanosti, a zadnje čase ne preveč dejaven Danny Breaks.
Album je pretežno plesen, večji del je namenjen vrtenju po klubih, počasnejših posnetkov pa ni veliko. Ker je večina komadov dolgih okrog pet minut, je veliko pozornosti usmerjene v samo aranžiranje, in tu Scruff ni razočaral. Slišimo namreč kar nekaj sprememb, preskokov, pa tudi logično tekočo dramaturgijo, tako da daljši deli ne dolgočasijo. Pri Ninja Tuna zmoti nekaj drugega, in to je „tajming“ oziroma način promocije plošče. Hec je namreč, da so bili singli pred ploščo domiselni in raznoliki, napovedovali so veliko, vendar se je zdaj po izidu žal pokazalo, da so tudi vrhunci projekta. Preveč posnetkov je namreč bledih in pretirano osladnih. Tako album, kljub temu da še zdaleč ni slab, nekoliko razočara. Gostovanja so sicer vsa precej posrečena, a približno trije komadi nekako ne delujejo, so razvlečene ideje, ki petminutne forme sploh ne zdržijo.
Scruff tako z Ninja Tuna ne orje ledine, je pa na plati material, ki bo rezoniral po klubih in radijskih valovih še kar nekaj časa. Tehnično je njegova produkcija zlezla na višjo stopničko, vendar pa to ne pomeni veliko, saj nas pri njem nikoli niso navduševale neke zastrašujoče studijske veščine. No, lahko pa rečemo, da je Ninja Tuna še en Scruffov simpatično razgiban plošček, tudi če ne poka po šivih od domiselnosti.
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>