Torek, 11. 11. 2008
Igor Bijuklič
»Kako dolgo ste že na cesti«?
»Ves čas sem na cesti«.
»Ljudje so se vedno pripravljali na jutri. Vendar se jutri ni pripravljal nanje. Res je. Ko bomo končno vsi odšli, ne bo nikogar več razen smrti in še njej bodo šteti dnevi. Sama bo na cesti in ne bo imela kaj početi in nikogar ne mogla vzeti seboj. Rekla bo: Kam so šli vsi? In tako bo.«
KAJ SE DOGAJA Z UPANJEM V NAJBOLJŠEM IZMED MOžNIH SVETOV –
CORMAC McCARTHY: »CESTA«
Zadnji roman Cormaca McCarthyja, Cesta, je postal neizbežni hit, ki je leta 2007 dobil Pulitzerjevo nagrado za znanstveno fantastiko. Vendar gre delo razumeti mimo ali bolje okraj tega naslova, ki mu samodejno jemlje vsaj polovico udarne moči. Cesta ne more več biti negativna utopija. Cesta ne temelji ne nekem nekoč in nekje, temveč se v bralcu zna preseneljivo hitro usidrati kot tukaj in zdaj. Cesta nekako že ima svoj topos. In to je najbolj strašljivo.
Roman ni bi pisan, da bi kmalu šel na obrobje, ker preprosto ne more več iti na obrobje in ni bil pisan, da bi ostal zgolj knjiga. Preden se je dodobra razširil in usedel v lobanje bralnega občestva so po njem že posneli film. Teksti, še posebej tisti, ki nas vznemirjajo z vizijami o koncu sveta, ne morejo več ostati zgolj predmet bralčeve imaginacije.
Konec sveta, apokalipse, kataklizme so naravnost vizualni pojavi neskončnih estetskih zmožnosti. To pa ne le zaradi dejstva, ker se nahajamo v dobi vladavine podob, temveč, zaradi dejstva, da nikoli tako brezbožen svet kot je naš, ni bil toliko religiozno obseden s svojim lastnim propadom. Konec človeštva je kot izgleda nekaj tako imanentnega, tako prisotnega, tako pred vrati, da ga moramo imeti ves čas pred očmi. Beseda ga lahko le napove in napovedim smo tako blizu, da je že čas, ko ga moramo uzreti.
Cormac McCarthy je knjigo verjetno pisal s to zavestjo. Forma njegovega pisanja nekako namiguje, da je roman le načrtovana predstopnja filmskega scenarija, kjer dialogi že delujejo filmsko. Polovica njegovih del je že doživela filmsko interpretacijo, za nekaj jih še napovedujejo, nekaj jih je v postprodukciji. Dosedaj najbolj znani film po McCarthyjevi literarni predlogi »Ni prostora za starce«, bratov Coen, je lani prejel denimo 4 oskarje, med katerimi je eden šel na račun najboljšega scenarija.
Cormac zatrjuje, da je »Cesta« pripoved o upanju v času, kjer ni ostalo več ničesar za kar bi bilo vredno upati. Neimenovana kataklizma je izbrisala in upepelila svet. Enkrat se pač zabliskalo, zatreslo in stemnilo. To je fakt. O vzrokih apokalipse ni znanega ničesar, kot da bi prišla sama od sebe, kot pričakovana posledica narave sodobnega človeka, kot zadnje poglavje njegove evolucije. Razpravljanje o vzrokih je v novem svetu pravzaprav brezpredmetno in ne služi ničemur, še najmanj preživetju. Namesto nekdanje civilizacije sta ostala le pepel in brutalno naravno stanje, ki je človeka potisnilo daleč pod zadnjo še živečo žival.
Oče in sin, dva neimenovana protagonista pripovedi, potujeta po cestah nekdanjih Združenih držav proti Zahodni obali, v upanju, da bosta tam lažje preživela naslednjo zimo. Preživeti. To je vse kar je ostalo v njunem vsakdanu, če je sajaste dneve brez sonca sploh še smiselno ločevati od postapokaliptičnega polmraka in teme noči. Sestradana potujeta z nakupovalnim vozičkom, kjer prevažata pičle zaloge konzervirane hrane. Le živalska opreznost in pištola z dvema nabojema v njej ju varujeta pred novim človečanstvom podivjanih kanibalističnih tolp, ki plenijo ljudi za sužnje in prehrano.
Zrak je otežen s pepelom in sajami, pred obraze si nastavljata vedno nove kose blaga, da se njuna pljuča ne bi takoj napolnila s toksičnimi usedlinami. Edino, kar je zanju ostalo živo in človeško v tem svetu sta le onadva in edino kar ju lahko ohrani pri življenju je to, da imata eden drugega.
»Midva ne bova nikoli nikogar pojedla kajne da ne?
Ne. Ne bova.
Ne glede na vse.
Ne. Ne glede na vse.
Ker sva dobra človeka.
Ja.
In nosiva ogenj.
In nosiva ogenj. Ja.
Prav.«
Na vsakem koraku imata pred očmi upepeljeni svet z grozljivimi ostanki človeštva, vsak njun korak je korak po robu še vzdržljivega mentalnega stanja. Stalkerjeva Zona je v primerjavi s Cesto zdravilišče. Cesta je Zona, kjer bi si pobesneli Max pognal kroglo v glavo. To je kraj, ki bi ga zapustil tudi najstrašnejši Moloh.
»Do mraka prihodnjega dne sta prispela do mesta. Dolgi betonski kraki avtocestnih deteljic kot ostanki velikanske hiše strahov v oddaljeni mrakobi. Povsod mumificirana trupla. Meso razcepljeno ob kosteh, vezi posušene in napete kot strune. Telesa ovenela in izsušena kot kakšne pošasti iz pradavnine, njihovi obrazi kot poškrobljene rjuhe, porumeneli ostanki zobovja. Vsi po vrsti so bili bosi kot romarji kakšnega skupnega reda, kajti čevlje so jim že zdavnaj pokradli«.
McCarthy gradi svojo pripoved kot kontinuirani, repetitivni roadmovie. Nujno napredovanje je upočasnjen in statičen filmski kader, katerega igralca-popotnika nikoli ne zapustita. Pot je za silo ostala pod plastmi pepela, le popotovanje je mutiralo v postapokalitični joyride skozi enolične kroge pekla. Stari pekel pa je vsaj barvit in bi bil pogubljenim še nekako v uteho, saj bi lahko puhteli ob nepojmljivi grozi fantazijskih ekscesov.
Oče in sin pa sta obsojena na stopicanje po živem peklu neskončnih odtenkov sivine. Monotonost vlačenja po ostankih sveta mestoma prekine hipna groza, panika, beg, skrivanje, animalični instinkti, zmedene misli na samomor. Prvo otrok potem še jaz! Dva naboja.. Takoj zatem ponovno enolično drsanje nujnih oteklih stopal zavitih v razna razdrapana platna po pepelu ceste. Intenziteta naracije se povsem nenasilno izgrajuje na teh intervalih in ne potrebuje nikakršnih poglavji, razdelkov ali naslovov.
»Za križiščem v tisti divjini sta začela najdevati prtljago, ki so jo popotniki že pred leti pustili na cesti. Škatle in torbe. Vse stopljeno in črno. Stare plastične kovčke izmaličene od vročine. Vsake toliko odtis stvari, ki so jih roparji izruvali iz asfalta. Nekoliko pozneje sta začela videvati mrtve. Postave, napol zlite z asfaltom, ki se oklepajo druga druge z usti, odprtimi na stežaj. Dečku je položil roko na ramo. Primi me za roko, je dejal.«
Slog tvori monoton ritem mestoma okleščen na enozložnice. V tem poslednjem maršu reliktov človeštva se vrstijo dnevi popolnega molka. Njuni dialogi so kratkobesedni, jezik okleščen na minimum, tako kot obdajajoče okolje. Svet okoli niju je izginil in prejšnji jezik ne more več najti reference v njem. Kaj lahko še označimo z besedami? Edina pojmovna raznolikost, ki je ostala od prejšnjega sveta in je za silo izrekljiva se nahaja v spolzkem pomnenju in izmuzljivih spominih. Jezik preživelega človeštva pa bi kmalu poznal ducate izrazov za sivino, konzerve, razdejanje, človeško meso in smrt.
»Si imel kaj prijateljev?
Ja. Sem.
Veliko?
Ja.
Se jih spominjaš?
Ja. Spominjam se jih.
Kaj se je zgodilo z njimi?
Pomrli so.
A vsi?
Ja. Čisto vsi.
Jih pogrešaš?
Ja. Jih
Kam greva?
Greva proti jugu.
Prav.«
McCarthy je osredotočil svojo pripoved na dvojici oče-sin, da bi lahko soočil prejšnji in novi, uničeni svet. Lik pripadajoč generaciji, ki je uničila svet se tako vzpostavlja kot nasprotje liku, ki je bil v ta uničeni svet vržen. Oče je s poznavanjem obeh svetov obremenjen s krivdo in spomini. Sin je obremenjen z glasništvom upanja in morebitne nove dobe. V njemu je utelešen prelom z dediščino očetovega sveta, če je kje mesto ponovnega začetka je to on. Mesto, kjer se ponavlja njun konflikt je seveda sinova nepreračunljiva dobrota in sočutje za drugega, za naslednjega.
Deklariranemu leitmotivu knjige, ki se vrti okoli tistega večnega upanja, se tukaj neizbežno pridružujejo nastavki nekega drugega motiva. Gre namreč za odgovornost, ki jo je moč paradoksalno prepoznati v naivni, avtodestruktivni, a vendar pomenljivi solidarnosti sina do drugih nesrečnikov na cesti. Sinova navidez brezupna etična drža, ki se je izoblikovala izključno v ostalinah sveta je edini moment človečnosti, ki meri na prihodnost in prihodnje rodove.
Sin je lik, ki bi ga občestvo človeških reliktov, če ga ne bi takoj požrli, kaj kmalu proglasilo za resničnega angela, poslanega naravnost iz nebes. Ja, vedno se lahko najde nekaj angelov v pepelu, vendar nikakor ne več človeka, ki je zavoljo svoje neodgovornosti uničil svet z upanjem, da se mu to vendarle ne more zgoditi.
»Ko sem videl dečka, sem pomislil, da sem umrl.
Ste mislili, da je angel?
Nisem vedel, kaj je. Nisem si mislil, da bom še kdaj videl otroka.
Kaj če bi vam rekel, da je on bog?
S tem se ne ukvarjam več. že dolga leta ne. Ker ljudje ne morejo živeti, se bogovom ne godi nič bolje. Bolje je biti sam. Vse bo bolje, ko ne bo nikogar več.
Da bo bolje?
Gotovo bo bolje.
Bolje za koga?
Za vse.«
V Cesti je ostalinam sveta in njegovih nekdanjih bitji prepuščeno zgolj upanje in to je strašljivo. Ničesar ni več moč storiti za svet in v svetu, saj se zdaj nahajajo v ne-več svetu. Nekako v to točko meri pretresljivi odsun romana, saj nam naravnost razgalja ravno ta dekadentni moment upanja, s katerim je naša postmoderna doba tako prezasičena. Religioznost tega večnega upanja ali čakanja naravnost na čudež, ki bi odrešil naš svet v usihanju, je preglasila neko drugo človeško lastnost in pogojenost, namreč odgovornost.
Odgovornost do sveta, do tega, da ne izgine in odgovornost do generacij, ki prihajajo za nami je ključna človeška lastnost, ki je bila tekom napredka poteptana in nadomeščena z upanjem, upanjem na še boljši jutri. Ena od permanentnih ostalin krščanstva, pa čeprav je bog že zdavnaj škripnil, je ravno to občutje grešnosti sveta, ki ga je treba ali zradirati ali spremeniti ali zapustiti. Zapustiti in oditi na drugi svet, v raj, ali na Luno, morda na Mars, samo tukaj na človeškem svetu ne. Metod za izstrelitev na drugi svet, boljši svet je vedno več. Religija, kasneje znanost, danes management. Rezultat pa je vedno bolj neodgovorno ničenje in v končni fazi razstrelitev enega in edinega človeškega sveta.
Cormac McCarthy je s svojim delom Cesta doživel številne pozitivne kritike, ki so deževale iz različnih koncev. Knjigo so kot poučno gradivo sprejeli tudi okoljevarstveniki, med katerimi je znani George Monbiot, McCarthyja uvrstil na seznam 50 oseb, ki bi lahko rešile svet. McCarthyjev roman resda ne ponuja niti najmanjšega izhoda v tolažbi ali pozabi. Vendar je njegova grozljiva lucidnost boljša od vsake gotovosti.
Komentarji
komentiraj >> Re: KAJ SE JE ZGODILO Z UPANJEM V NAJBOLJŠEM IZMED MOŽNIH SVETOV - CORMAC McCARTHY: &
Tegla [12/11/2008]
No, knjiga je resnično pretresljiva in v vsej svoji tišini in občasni monotonosti pove marsikaj, o čemer bi se lahko zamislili.
Ni pa spet neki big deal - mislim, v Ameriki so jo propagirali kot oh-in-sploh, a na koncu je kakšen Warday Jamesa Kunetke mnogo bolj nazoren itd. ...
Drugače pa super prispevek! Bravo!
odgovori >>