Pozdravljeni. Spet se oglašam s poročilom o londonskem dogajanju. Tokrat sem obiskala razstavo Cold War and Modern v Viktorijinem in Albertovem muzeju. Viktorija in Albert se večinoma posvečata dizajnu, tako da tudi razstava raziskuje dizajn, umetnost in arhitekturo, tokrat v službi oziroma nasprotju režimu na tej in oni strani železne zavese. Večja skupina kustosov je razstavo pripravljala kar štiri leta, odprla pa jo je konec septembra. Kako prikladno, ravno v času, ko je zaradi zaostrovanja odnosov med Ameriko in Rusijo glede vprašanja Gruzije, hladna vojna spet postala aktualna tema.
Razstava je zasnovana nekoliko kronološko in precej tematsko. Posveča se vsem možnim tematskim sklopom, povezanim s hladno vojno, ki so imeli odmeve v dizajnu, umetnosti, arhitekturi in modi. Obdela vse od umetnosti takoj po vojni, in sicer kot neposredni odziv na Hirošimo in Nagasaki. Arhitektura je bila takrat navdahnjena s podobo bunkerjev. Dotakne se povojne obnove mest, velikega natečaja za spomenik neznanemu padlemu vojaku in Picassovih Golobov miru.
Več optimizma pokažejo povojne italijanske dizajnerske ikone z Vespo na čelu, reševanje stanovanjskih problemov v šestdesetih in futuristične ideje za stanovanjsko opremo. Na primer omara, v kateri bi mleko obsevali z gama žarki in tako podaljšali njegovo uporabnost. Otoplitev rusko-ameriških odnosov v šestdesetih prikazuje t.i. »Kitchen Debate« med Nixonom in Hruščevim na ameriški razstavi v Rusiji. Ta obisk obeležujeta dva videa – odličen umetniški projekt Charlesa in Raya Eams na ameriški strani in posnetek Šostakovičevega mjuzikla Čermuška na ruski.
Čermuško si je mogoče ogledati na Youtubu. Tam ima razstava tudi svoj kanal, ki prikazuje nekaj zanimivih videov o nastanku razstave. Vzhodno zahodni odnosi se spet zaostrijo, nastopi vohunstvo, ki je prikazano z interesantnimi vohunskimi pripravami in, kako britansko, izseki iz Jamesa Bonda. Sledi tekma za najvišji televizijski stolp oziroma najbolj utopično zgradbo, kjer seveda zmaga češki hotel Ješted iz konca šestdesetih.
Razstava je namerno izredno uravnotežena. Za vsak razstavljeni eksponat so poiskali primere iz obeh strani. Poleg ljubkega enosedežnega avtomobilčka, ki ga je oblikovala nemška tovarna Messerschmidt po tem, ko ji je bilo po vojni prepovedano izdelovati orožje, je razstavljen tudi bleščeč vzhodnonemški Trabant. Iz pološčene zelene plastike seveda. Zastopane so tudi vse države, ki so bile vpletene v konflikt, seveda ne manjka Jugoslavija. Predstavljena je z deli Zagrebške skupine Exat 51 in maketo paviljona za bruseljsko svetovno razstavo, ki so ga bojda iskali kar dve leti.
Posebej moram omeniti napise k razstavnim eksponatom. Ti so namreč vredni svoje lastne razstave. S tako dobrimi podnapisi razstava postane takoj večplastna. Od ene lesene noge lahko na primer izveš, kako je z odkritjem krivljenja vezanih plošč napredovala pohištvena industrija. Ali pa se podučiš, kako je mogoče na primeru ene ženske mini oblekice razložiti strukturalizem.
Razstavo sem si, skupaj s prebiranjem podnapisov, ogledovala kar celo popoldne. Posledica tega je bila, da so me pazniki iz muzeja dobesedno izrinili, in to brez zasluženega popoldanskega čaja. Edino kar lahko razstavi o hladni vojni zamerim je to, da skuša biti nekoliko preveč informativna in poučna. To sicer ni napačno, morda pa bi lahko obiskovalcu le pustila nekoliko več interpretativne svobode.
Razstavo si je mogoče ogledati v Viktorijinem in Albertovem muzeju v Londonu do sredine januarja. Torej - če se v tem času znajdete v bližini, lahko žrtvujete pol dneva nakupovalne norije in se posvetite interesantnemu poglavju zgodovine in oblikovanja.
Iz dramatično spremenljivo oblačnega Londona za RŠ
Kristina Dešman
Komentarji
komentiraj >>