V okviru 19. Liffa smo imeli med drugim priložnost v živo videti in slišati enega izmed najbolj nagrajevanih in hkrati najbolj obetajočih režiserjev današnjega časa. Mehiškemu režiserju Carlosu Reygadasu je namreč s samo tremi filmi uspelo osvojiti kar 34 prestižnih svetovnih nagrad, od katerih je verjetno najpomembnejša nagrada žirije na lanskem festivalu v Canesu, ki jo je Reygadas prejel prav za film Tiha svetloba, katerega tretja in zadnja projekcija se je pred nekaj minutami začela v kinu Komuna.
Ne samo, da Tiha svetloba ni prvi Reygadasov film na Liffu, enfant terrible mehiške kinematografije se lahko kot malokdo pohvali s tem, da so bili prav vsi njegovi filmi uvrščeni v selekcijo ljubljanskega filmskega festivala, in sicer vedno v sekcijo Proti vetru. Tako je leta 2002 ljubljansko občinstvo šokiral njegov prvi film Japonska, leta 2005 pa smo se lahko navduševali ali zgražali nad filmom Bitka na nebu.
Tisti, ki so bili s prvim šokirani, nad drugim pa zgroženi, se bodo nad tretjim verjetno dolgočasili, saj v njem ni eksplicitnih scen seksa in nasilja, zaradi česar pa film ni nič manj bizaren. Reygadasu je namreč po Japonski in Bitki na nebu uspelo avtorsko dokončno dozoreti in biti dolgočasen in genialen kot Bergman.
Prisluhnili bomo skrajšanem pogovoru med mehiškim režiserjem in filmskim kritikom Denisom Valičem, ki se je zgodil v petek, v drugem preddverju Cankarjevega doma:
081118-RKHV intervju Reygadas
Komentarji
komentiraj >>