Po dveh tednih spet pozdravljeni. Danes se podajamo na potovanje po Londonu z nekoliko nepričakovanim prevoznim sredstvom – s kolesom. Ne, London ni tako zelo kolesarjem neprijazen, kot je videti na prvi pogled. Če dobro razmislim, je celo prijaznejši kot Ljubljana. No, če odštejem to, da se promet odvija po levi strani.
Zgodovina institucionaliziranega kolesarjenja se je v Londonu začela pred tridesetimi leti, ko je bila ustanovljena London Cycling Campaign. Njihova prva akcija je bila organizacija hitrostne tekme med različnimi prevoznimi sredstvi. Pričakovano so zmagali kolesarji pred avtomobili in javnimi prevoznimi sredstvi.
Danes je tako London še kar dobro opremljen s kolesarskimi stezami, prebivalci pa se imajo pravico voziti tudi po progah za avtobuse, kjer je, logično, manj prometa. Na boljših križiščih je za kolesarje na cesti označen tudi prostor tik za semaforjem, pred avtomobili, tako da se pri zeleni luči lahko prvi podajo v križišče, kar je dobra ideja, če jo avtomobilisti seveda upoštevajo.
Daleč najbolj uporabna spletna stran za London je, poleg Time Out napovednika dogodkov, tfl.gov.uk, stran javnih prevozov po Londonu. Poleg tega, da izračunajo, s katerimi prevoznimi sredstvi boš najlažje prišel do želene destinacije, ti na zemljevidu pokaže tudi pot s kolesom. In izračuna, koliko časa boš porabil zanjo. Pot, ki bi z avtobusom trajala 56 minut s tremi prestopanji, s podzemno 45 z dvema prestopoma, s kolesom traja le kakih 23 minut.
Če seveda poznaš pot in se ne ukvarjaš z orientacijskimi problemi. Ugotovila sem namreč, da je zemljevid čisto nepogrešljiv dodatek pri kolesarjenju po mestu. Poleg dobro delujočih utripajočih luči seveda. Sama sicer nisem čisto podlegla obsedenosti z lučmi, imam le eno sprednjo in eno zadnjo s po tremi različnimi programi bliskanja. Vidiš pa tudi kolesarje s tremi različno utripajočimi lučmi spredaj, eno na vrhu čelade, eno rdečo na nahrbtniku, dvema zadaj in po eno na vsaki roki. Ta opis ni plod moje domišljije. Večerno prečenje kakšnega večjega parka je tako dokaj nadrealistično doživetje. Ko drviš proti cilju, se ti iz megle približujejo in oddaljujejo različni odtenki in ritmi utripajočih se luči.
Za spodobnega londonskega kolesarja pa luči niso dovolj popolna oprema. Vsekakor potrebuje tudi futuristično čelado, fluorescenčno vetrovko z odbojniki, kolesarsko torbo, čevlje, pajkice in predvsem bleščeče novo kolo. Nekoliko obsedenost z varnostjo, po drugi strani pa verjetno tudi odraz izrazito potrošniške družbe, ki mora stalno nekaj nakupovati. Predstavljam si, da vsi ti strašni športniki, ki na najnovejših kolesih s svetlečo opremo in zračnimi čeladami doživijo popolno metamorfozo prvi hip, ko stopijo skozi vrata faksa ali službe.
Zanimivo je tudi, da angleških kolesarjev vreme skorajda ne more prizadeti. Res je, da so vsi dobro opremljeni, a se zaradi nekoliko dežja nihče prav pretirano ne sekira. Vseeno pa človek ne bi pričakoval, da bo uradna mestna kolesarska stran entuziastično priporočala zimsko kolesarjenje, češ da se tiste nekaj stopinj pod ničlo z lahkoto premaga z nekoliko debelejšimi rokavicami. Saj ne, da nisem bila tudi v Ljubljani navajena kolesariti pozimi, toda tam so me vsaj obravnavali kot napol noro. Ko se sezona v Ljubljani proti koncu oktobra končuje, se tu šele zares začenja.
Kolesarji so v Londonu obravnavani kot del vozečega prometa in tako se tudi vedejo. Tako so včasih nemogoči in nevarni. Očitno velja, da postane skupina, ki si v prometu pridobi moč, bolj agresivna. Torej, če si močnejši od pešcev, jih lahko ustrahuješ. In vpiješ za njimi, če se prepočasi umaknejo s ceste. In se zaženeš, da boš spet prehitel kolesarja pred sabo. Pešci zato nekoliko sumničavo obravnavajo kolesarje, namesto da bi bili enotni v boju proti avtomobilom.
London na leto porabi precej denarja za obnovo in vzdrževanje kolesarskih stez, predvsem pa tudi za vzgajanje udeležencev v prometu. Nekateri njihovi projekti se sicer berejo nekoliko nesmiselno - kot na primer iskanje sožitja med tovornjakarji in kolesarji. Ampak mestna oblast se vsaj trudi, videti je, da bolj kot domača, ljubljanska. Morda tudi zato, ker župan bojda kolesari v službo.
Za večerni prevoz po mestu sem si bliskajoče lučke nadela
Kristina Dešman.
Komentarji
komentiraj >>