East Dance Academy je dogodek, ki se ukvarja z rekonstruiranjem, arhiviranjem in zgodovinjenjem sodobnih scenskih umetnosti na področju Vzhodne Evrope. Je del mednarodno koncipiranega »What to afirm? What to perform?«. Zasnovan je v razdobju dveh let in se v različnih zasedbah in oblikah seli po Evropi. Povezuje pa se s Centrom za dramske umetnosti iz Zagreba, Nacionalnim centrom za ples iz Bukarešte, dunajskim Tanzquartirjem in seveda z ljubljansko Masko.

Da gre za moment premisleka o pristopih rekonstrukcije sodobnih scenskih umetnosti, tvori seveda nekakšen paradoks. Sodobne že, kolikor gre za eksperimentalne in še vedno aktualne umetniške oblike. A vendar so se v slabega pol stoletja obstoja bistveno razvile. Če ne drugače, pa kot refleksija vsakokratnega družbeno-političnega konteksta, ki se tudi sam nenehno spreminja.

V času svojega obstoja so se te mejne umetnosti osvobodile totalitarističnih režimov, s tem pa tudi cenzure in marginalizacije. A dolgoletno izven-institucionalno delovanje ostaja še vedno izrinjeno iz procesa zgodovinopisja. Včasih pa tudi umetniške rekognicije.

Prav tu nastopi East Dance Academy kot trenutek poskusa premisleka o pristopih rekonstruiranja, arhiviranja in zgodovinjenja teh izmuzljivih umetniških oblik: video posnetki, fotografije, intervjuji ustvarjalcev; nenazadnje pa tudi umetniški pristopi v rekonstrukcijah celotnih predstav. S takšnim zaledjem se je EDA spopadla z radikalnim stališčem Peggy Phelan, da je performans umetnost sedanjosti, ki ne more biti arhivirana. Če pa že je, potem to ni več performans.

Niz predavanj o delu z arhivi sodobnih scenskih umetnosti je otvorila Heike Roms na primeru rekonstruiranja valižanskega performansa od 60-ih let dalje. V svojem delu z intervjuji umetnikov in gledalcev je izpostavila matrico problemov, h katerim se je tok predavanj nenehno vračal.

Skozi proces raziskovanja je zapazila performativni moment teh rekonstrukcijskih intervjujev. Tako intervjuvanec kot raziskovalec preko forme intervjuja vedno poskušata komunicirati s potencialnim občinstvoma teh intervjujev. Poročanje tako izgubi na pristnosti in se ukvarja z lastnim izrazom. Dokumentacija sama pa se sprevrača v performans, ki prevzema pozornost stran od referenčnega dogodka.

Drug večji problem poskusa rekonstrukcije pa predstavlja luknjičavost spomina soudeležencev. Pogost je celo pri ustvarjalcih samih, ki medsebojno niso sposobni priti do konsenza o dejanskem poteku performansov. Še večji pa postane razkorak med dejanskim in memoriziranim, ko so soočeni z evidentnim dokumentarnim gradivom, npr. videom. Včasih tako dokumentirano gradivo in arhivar ostajata edina inštanca, ki garantira dejanski obstoj performansa kot celovitega dogodka.

Manuel Pelmuº je predstavil situacijo sodobnega plesa v Romuniji za časa Ceausescove vlade. Pod strogo cenzuro je od sodobnega plesa ostala le zgodovina brez obrazov z nekaterimi redkimi legendami. Po osvoboditvi izpod prisil cenzure pa neke vrste avtocenzura še vedno deluje pri procesu spominjanja. Kljub pogovorom s koreografi ostajata ozadje ustvarjanja in njegov potek nejasna. Zanimivo pa tega manka pri produkcijah v institucionalnem okviru ni zaslediti. Pri raznih vojaških paradah, folklornem plesu ali klasičnem baletu so ustvarjalci zmožni do potankosti obnoviti sosledje gibov. Konstitucija spominov se očitno ravna po bistveno drugačnih zakonitostih, ko gre za dogodke, vezane na kolektivne in družbeno priznane prakse.

Ayaro Hernandez Holz se v svojem raziskovanju premakne od umetniškega dela k njegovi recepciji. Pod vplivom različnih kulturnih, etničnih in religioznih dejavnikov se umetniško delo prenaša do gledalca po principu otroške igrice »telefon«. Pomen se spreminja in s časom tudi izgublja, rezultat pa je praktično nepredvidljiv. V monološkem postopku rekolekcije katerekoli predstave imamo zopet opravka s performansom spominjanja. Namesto posredovanja preteklosti prevzema pozornost na sam način spominjanja, bodisi telesno-prostorskega, emocionalnega ali verbalnega.

Slovensko sodobno plesno sceno sta načela Joe Valenčič in Rok Vevar. Prvi je raziskal prisotnost slovenskih plesalcev v Ameriki, vse od družabnih oblik pa do sodobnega plesa. Ne boste verjeli, ampak pogosto so se zbirali prav okrog Merca Cunninghama. Rok Vevar pa se je osredotočil na prve video zapise slovenskih sodobnih plesnih predstav. Še malo reklame: prvi tak obstoječ posnetek v koreografiji Mete Vidmar nosi naslov Dolenjska in si ga mimogrede lahko ogledate v privatnosti svojega doma, kar na Youtubu.

V nadaljevanju obravnave slovenske polpretekle zgodovine pa so bili seveda najbolj na udaru OHO-jevci in Pupilija Ferkeverk. Ogledali smo si serijo kratkih filmov, ki so prikazovali med drugim akcije in hepeninge Barje, Pokop faraona in Triglav, ki ga je v letošnjem letu ponovila trojica Janezov Janš prav na Triglavu. Sledil je Spomenik G z Dušanom Jovanovičem in Jožico Avbelj, ki bo prav tako kmalu dobil svojo rekonstrukcijo in to z originalno igralsko zasedbo. Manjkali seveda niso niti Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk, ki jih je posnel Karpo Godina.

Sklop obujanja slovenske zgodovine je zaključil pogovor z akterjema o zasedbi Filozofske fakultete. V poskusu distanciranja od vsakršnih interpretacij se je omejil pretežno na logistične in materialne podatke. Povedano pa podkrepil še z video posnetkom.

Dogodek se je zaključeval z bolj filozofsko podkrepljenimi predavanji, ki so poskušala reflektirati sam proces rekonstrukcije kot take. Goran Sergej Pristaš je v svojem predavanju opravil z mitologizacijo preteklosti. Kakorkoli so danes veliki dogodki preteklosti mistificirani, pa so bili v svojem času nekaj povsem normalnega, celo pričakovanega. A ta normalizirana dejanskost je lahko kaj hitro substituirana z narativiranim dogodkom oziroma mitologizacijo. Kot alternativo je Pristaš predlagal brechtovsko literarizacijo, v smislu posredovanja idej skozi dejanja. Šele na tem stičišču z aktivacijo dogodka se poraja možnost rekonstrukcije v redu performativnega.

V kontekstu referenčnega materiala rekonstrukcije je nadaljevala svojo misel Bojana Kunst. Potencialnost je vzpostavila v razliki do možnosti, ker se je namreč ne da realizirati. Zato je vsaka aktualizacija dejanj manj kot bi lahko bila. Je le ostanek tega, kar še ni bilo izpolnjeno. Zato nas po Benjaminu ne zanima, kako se je nekaj dejansko zgodilo, saj je dejanskost vedno le zbir teh neizpolnjenih dejanj. Janez Janša pa je dodal, da nas v postopku rekonstrukcije performansov vedno zanima prav ta potencialnost in ne dejanskost preteklosti.

Predavateljski sklop se je zaključil s predstavitvijo platforme Re:akt. Antonio Caronia in - tokrat intermedijski umetnik - Janez Janša sta se ukvarjala s statusom ponovnega uprizarjanja v postmoderni. V dobi, ko je z Lyotardom diskreditirana narativnost zgodovine, postane aktualno ponovno uprizarjanje. In kaj pravzaprav ponovno uprizarjanje je? Je način gradnje zgodovine; je kritika avtonomije umetnika in umetniškega dela; je razpiranje strukture jezika, ki ustvarja svet; pa tudi in predvsem kritičen pristop do manipulacije in restrukturiranja spomina.

V kontekstu takšnega ponovnega uprizarjanja sta bila predstavljena projekta Eve in Franca Mattesa, ki rekonstrukcije performansov uprizarjata v virtualni realnosti Second Life-a. Janez Janša pa je predstavil projekt SS XXX: Die Frau Helga, ki ste si jo lahko ogledali letos v galeriji P74. Gre za poskus rekonstruiranja projekta Borghild. Za nepoučene: medvojni poskus zasnovanja arijske variante današnje Ančke, ki bi preprečevala mešanje čiste germanske krvi. Navidezno sarkastični prikaz banalne situacije. Dejansko pa problematizira medijsko posredovano resničnost, ki lahko vpliva na procese pisanja zgodovine.

V sklopu East Dance Academy je izšla tudi številka revije Maske, ki se ukvarja s temo »zgodovina – izkušnja – arhiv«.

Dogodek se je sklenil s performansom Janeza Janše - Slovensko narodno gledališče. Gre za poskus rekolekcije realnega zgodovinskega dogodka, in to seveda na objektiven, distanciran, predvsem pa nemediatiziran način.

Toliko za letos o obujanju prezrtega dela zgodovine sodobnih scenskih umetnosti.

Nika Leskovšek