Sreda, 10. 12. 2008
polonap
* Italijansko-hrvaška naveza East Rodeo, ki jo v naših krajih poznamo po prepričljivih koncertnih nastopih in ničkolikokrat preposlušanemu prvencu Kolo izpred petih let, se končno vrača. V Tolpi s svojo drugo ploščo Dear Violence, ki zaenkrat še nima založnika, čez dva dni pa po slabih treh letih še na oder Gala Hale.
V času, ko o East Rodeu nismo slišali, ker vsakega svojega koraka ne obeša na velik promocijski zvon, zasedba ni ravno mirovala. Koncertirala je na relaciji Pula-Padova in po bližnji okolici, ob tem pa potiho prestala še dve kadrovski menjavi, ki sta bržkone povezani z ostrino novega izdelka. Brata Sinkauz - Alen na basu, Nenad na kitari in vokalu -, sicer ostajata gonilna sila kvarteta. Nova člana pa sta bobnar in klaviaturist, ki sta vsak po svoje prispevala h kompaktnosti plošče Dear Violence. Za bobni je po novem Federico Scettri, ki deluje predvsem v jazzovskih krogih, a se na pričujočem albumu ne boji pokazati svojih hardcorovskih veščin. Multiaktivni Alfonso Santimone pa se v bendu po novem vrti okoli klaviatur in mešetari z zvoki elektronskega izvora, kar je še posebej opazno v atmosferičnih delih albuma.
East Rodeo se v osnovi držijo linije, ki so jo zastavili na prvencu: v komadih namreč spretno mešajo celo vrsto različnih žanrov. Ko skušamo opredeliti bistvene sestavine plošče Dear Violence, v ospredje silita prej omenjeni prvini – trši, hardcorovski, pa tudi nojzerski prijemi ter škrabljajoča atmosferika. Če je namreč muzika na splošno bolj rezka kot na prvencu, album ni ves čas do kraja našponan. Zanj je značilno prehajanje med skorajda skoraj filmskimi, celo postorockovskimi segmenti, ki jih skupina z občutkom stopnjuje ali preprosto preseka z udarnejšimi, na močni ritmični podlagi utemeljenimi eskapadami. Vsaj v nekaterih primerih – morda najbolj v komadu Medezhoja (izg. Medežjudáj) - njihovo početje spomni na kakšne 2227. Prevladujočemu občutju posameznega komada pa se prilagodi tudi Nenadov način vokalnega podajanja, ki sicer izraža precej pevske domišljije in izraža celo paleto čustev.
V prej omenjenih atmosferičnih pasusih se pozna teatrska in filmska izkušnja bratov Sinkauz, ki beležita večletno sodelovanje z eksperimentalnim gledališčem Teatromusica iz Padove in sta tudi avtorja glasbe za nekatere kratke filme. Čeprav ta komponenta East Rodeo ni nekaj novega, je prispevek Alfonsa Santimoneja opazen. Glasbenik z zavidljivo samostojno kilometrino na področju oblikovanja zvoka se na plošči poigrava s klavirjem, laptopom in drugimi napravami. S škripajočimi, cvilečimi, brnečimi in drugimi zvoki plemeniti osnovni izraz prilagodljivega bobna, intenzivnega basa in včasih predirne, nojzerske, drugič tople, ribotovske kitare. Bistveni element, ki loči ploščo Dear Violence od njene predhodnice, pa je odmik od jazzovskih prvin, ki so mehčale prvenec. Prav tako tudi navezovanje na balkanske in specifično istrske muzike ni več očitno. Na hrvaške korenine polovice East Rodea tako še najbolj spomni zaključna Puž, v katerem citat iz hrvaške otroške pesmice uporabijo v kontekstu, ki ga je mogoče razumeti kot propadajoče ljubezensko razmerje.
Če potegnemo črto, bi albumu Dear Violence težko karkoli očitali. Gre za celovit izdelek, ki se ne pusti ujeti v predalčke, a navkljub številnim prepoznavnim referencam zveni sveže in polnokrvno. Plošča, skratka, ki jo bomo radi in veliko poslušali.
pripravila Polona Poberžnik
Komentarji
komentiraj >>