Pozdravljeni.
Tokrat sem se na sončen, a mrzel zimski vikend povzpela v Hampstead. Obiskala sem Willow Road 2, obnovljeno in v muzej spremenjeno domovanje angleškega modernističnega arhitekta Erna Goldfingerja.
Ernö Goldfinger je eden pomembnejših angleških modernistov, čeprav je po rodu Madžar. Rojen je bil leta 1902 v Budimpešti, študiral je v Parizu in se pred drugo svetovno vojno zatekel v London, podobno kakor tudi številni drugi evropski arhitekti židovskega rodu... Za razliko od večine pa se je Goldfinger v Londonu ustalil in si tam leta 1939 zgradil hišo, v kateri je živel vse do svoje smrti, leta 1987.
Poleg zgodovine arhitekture pa se je Goldfinger zapisal tudi v zgodovino literature oziroma filma. Po njem se namreč imenuje zlobni lik iz tretjega Jamesa Bonda, Auric Goldfinger. Anekdota pravi, da je pisatelja Iana Fleminga, ki je bil takrat Goldfingerjev sosed, pogled na Willow Road 2 tako zelo motil, da je po njem poimenoval hudobnega junaka.
Težko si predstavljam, kaj je tako zelo motilo Fleminga. Hiša namreč na prvi pogled iz svoje okolice ne izstopa tako zelo. Sprednja fasada je iz vidne opeke, posebne so le velike površine horizontalnih oken v prvem nadstropju. In vidni podporni betonski stebri v pritličju. In veliko število garaž. V hiši s tremi stanovanji so namreč kar štiri garaže, kar je precej neobičajno, če pomislimo, da je bila hiša zgrajena v tridesetih, ko morda avtomobilov le ni bilo toliko. Občudovanje in spoštovanje do avtomobilov je vsekakor ena od značilnosti modernizma, verjetno dediščina Le Corbusierja in njegovega prepričanja, da je avtomobil edini spodoben sodoben način premikanja.
Hiša postane še zanimivejša, ko vstopimo. V veži nas takoj pozdravijo močne barve in spiralno stopnišče z nadsvetlobo. Spiralno stopnišče je hkrati konstrukcijski element in edini vertikalni hodnik v hiši. V prvem nadstropju je miniaturna kuhinja, obsežna jedilnica in delovna soba, s pogledom skozi prej omenjena velikanska okna. Na nekoliko privzdignjenem nivoju je salon, s pogledom na vrt in razkošnim marmornim kaminom. V zgornjem nadstropju je spalnica s kopalnico, skrito v omari, soba za goste in tri predelne otroške sobice. Površina hiše je dokaj minimalna, ampak očitno zelo dobro premišljena, zato deluje zelo udobna za življenje. Presenetljiva je tudi obsežna zbirka umetniških del, od Picassa in Maxa Ernsta do Bridget Riley.
Poleg mnoštva umetniških del pa so v hiši ostali tudi vsi osebni predmeti prejšnjih prebivalcev. Nekateri so dokaj običajni, na primer knjige v knjižnih policah in razni spominki na oknih, drugi pa so nekoliko strašljivi, na primer na pol porabljen kos mila v kopalnici ter konzerve pečenega fižola v kuhinjskih omaricah. Ne le, da so ohranili predmete in originalno pohištvo, posebej so se potrudili tudi z barvami. Prevladujeta rdeča in svinčeno modra, Goldfinger pa je že v tridesetih uporabil danes tako priljubljen način barvanja sten, ko eno steno pobarvaš z močno barvo, ostale pa pustiš bele.
Hiša se nahaja v londonski četrti Hampstead. V tridesetih je bila četrt ena od priljubljenih lokacij, kamor so se zatekli arhitekti, begunci iz Evrope. Njihovi sosedje so bili večinoma iz sveta literature in umetnosti, na primer Agatha Christie, pa Adolus Huxley. Nedaleč od Goldfingerja je svoje zadnje leto preživel tudi Sigmund Freud, potem ko je pobegnil z Dunaja. Danes je struktura prebivalcev v Hampsteadu nekoliko drugačna, bojda je gostota milijonarjev največja v celi Britaniji. Goldfingerjevi sosedje danes bi bili na primer Björk, pa Hugh Grant …
Hišo je mogoče obiskati med vikendom od pomladi do pozne jeseni. Pridružiti se je potrebno vodeni skupini. Razen mene je bila povprečna starost obiskovalcev nekaj čez 75 let. Tudi vodička jih mora imeti že blizu 80, vendar pa vseeno veselo odgovarja na razna vprašanja obiskovalcev. Hiše na žalost ni mogoče fotografirati od znotraj, ne pomaga niti, če se sklicuješ na to, da si študent s področja arhitekturne zgodovine.
Pred dobrimi petnajstimi leti je britansko spomeniško varstvo English Heritage končalo z obnovo Goldfingerjeve hiše in jo odprlo za javnost. Projekt je bil dolgotrajen, začel se je, ko je bil Goldfinger še živ in je pri njem sodeloval. Po njegovi smrti so se zanašali na pomoč drugih arhitektov. V Združenem Kraljestvu se očitno resno zavedajo pomena arhitekturne dediščine modernizma.
Res je sicer, da je trenutno modernizem tukaj nekoliko trendy in zadnje čase vedno bolj priljubljen. Res pa je tudi, da so Goldfingerjevo hišo skrbno preučevali in z ljubeznijo obnavljali že pred več kot petnajstimi leti. Takrat modernizem še ni bil priljubljen, tako da so obnovo v člankih zagovarjali, češ da modernizem morda ni zelo lep, je pa vsekakor pomemben in dragocen del arhitekturne dediščine in podobe grajenega okolja.
Iz Londona vas lepo pozdravlja Kristina Dešman
Komentarji
komentiraj >> Re: Vrbova 2 ali mojstri angleškega modernizma
sanchy [09/01/2009]
v redu, zanimivo,zelo lepo
odgovori >>
Re: Vrbova 2 ali mojstri angleškega modernizma
oddaljen [11/12/2008]
Bi bilo lepo videti kakšno fotko notranjosti. Jaz v takih primerih delujem po načelu- prvi moti, drugi fotka. Kristina, pozdrav v London iz mokre SLO.
odgovori >>