Vojaška oporišča tujih vojska na sončni strani Alp
Vsaj če pogledamo, kaj zadnje dni pišejo in poročajo v tujih medijih, ni nobena skrivnost več, da je med državami, ki naj bi jih Združene države Amerike nagradile za uspešno podporo vojni v Iraku in le na sončni strani Alp tudi referendumsko podporo širitvi severnoatlantskega zavezništva pakta Nato na za ameriški vojaški škorenj v prejšnjem stoletju prepovedana prostranstva evropskega jugovzhoda z namestitvijo svojega vojaškega oporišča, tudi Slovenija. Glede na domače proračunske in splošne javnofinančne težave pa se v domovini, kjer se v zadnjem času zaradi udbomafijskih reliktov prejšnje družbene ureditve zdaj že povsem nepreklicno pokojne državne tvorbe spet burijo notranjepolitični duhovi, pa je o tem moč zvedeti malo, oziroma če smo popolnoma iskreni, pravzaprav skoraj nič.
Toda dejstvo je, in to pravzaprav še najmanj skrivajo v vojaškem vrhu ameriškega vojaškega stroja, da nova ameriška vojaška oporišča na prostranstvih Nove Evrope gotovo bodo. In če gre med drugimi verjeti na besedo denimo generalu Charlesu Waldu, namestniku poveljnika Evropske komande vojaških sil Združenih držav Amerike, ki združuje ameriško letalstvo, vojsko, mornarico in marinske čete na tleh stare celine, bodo novih vojaških oporišč poleg Slovenije deležne še Bolgarija, Estonija, Latvija, Litva, Romunija in Slovaška. Torej države, katerih slepo zavezništvo največji vojaški sili na svetu, ki kot pri igri rizika pospešeno razmešča svoja oporišča po svetovnem zemljevidu, se je potrdilo v odnosu do iraške krize in razumevanja ameriškega umevanja novega svetovnega reda preventivnih vojn in politične marginalizacije Organizacije Združenih narodov.
Združene države Amerike so namreč vojaški imperij, ki po vzoru starogrških Aten povsod, kamor stopi njegov vojaški škorenj, za sabo pustijo vsaj za vzorec svojega samo za ozemlje svobodnih tam nekje preko Atlantika očitno že zdavnaj premogočnega vojaškega stroja. Za zgodovinsko podkrepitev te teze pa sploh ni treba kaj dosti zgodovinskega spomina. Denimo koletaralni rezultat balkanske krize iz devetdesetih sta tako vsaj mogočni ameriški oporišči v Makedoniji in na Kosovu. Vojaška intervencija nad talibskim režimom v Afganistanu in post-enajsto septembersko malodušje sta prispevali k temu, da ameriški vojaški škornji prah tlačijo tudi po poprej zaradi sovjetskega interesnega območja nikoli dostopnem območju Daljnega vzhoda. Drugi dom ameriških vojakov sta tako poleg Afganistanskih hribov med drugim postala tudi denimo Gruzija in Uzbekistan. Po iraški osvoboditvi v režiji Georga Busha mlajšega je pod nadzorom končno tudi ozemlje enega najstarejših civilizacijskih zametkov med Tigrisom in Evfratom. Ne na to, če bo, pač pa kdo bo naslednji, pa lahko zaenkrat še ugibamo.
Po pismu predsednika države Janeza Drnovška ameriškemu sodrugu Georgu Bushu mlajšemu, ki so nam ga hoteli nekako sramežljivo prikriti, ni nobenega dvoma več, da je na strani pokornih ameriškemu vojaškemu stroju tudi domovina. Če že nič drugega je ta definitivno postvojno izhodišče za sprostitve in razvedrila potrebne in bivanje na svojih morskih oporiščih – vojaških letalonosilkah naveličane ameriške marince. Vojaške letalonosilke, na katerih drug ob drugem ameriški vojaški kruh melje po več tisoč vojakov in vojakinj, so namreč mobilna vojaška oporišča. Toda ta za geopolitične ambicije vse bolj osamljenega vojaškega hegemona le niso dovolj. Na ozemlje samo še navidez suverenih državnih tvorb je namreč treba zapičiti še zastavico in tako tudi ne le simbolno pač pa tudi povsem nedvoumno dokazati svoj geostrateški vpliv in navzočnost.
Domači oblastniki pa so ob novici, s katero se postavljajo že tudi sami visoki poveljniki ameriškega vojaškega stroja, raje sramežljivo tiho. Vse, kar je bilo moč do sedaj slišati iz njihovih izpiranja z milnico potrebnih ust je, da je ta odločitev stvar vsake suverene države in da je domovina z referendumsko ljudsko voljo potrdila svojo naklonjenost tudi ameriškemu vojaškemu škornju. Problem je namreč prav v argumentaciji, s katero so si pomagali do presenetljivo lahke referendumske zmage. Slovenija je članica zveze Nato, ta pa – tako so govorili oblastniki - lastnih vojaških sil nima. Vojaško moč severnoatlantskega zavezništva namreč predstavljajo le vojaške sile posameznih držav članic. Daleč največji vojaški stroj pa za svoje globalne in ne le obrambne potrebe vzdržujejo Združene države Amerike.
Dejstvo torej je, da na svobodnih tleh na sončni strani Alp ne bodo vzklila vojaška oporišča zveze Nato, pač pa njene vojaško najmogočnejše članice Združenih držav Amerike. Tako vsaj hočejo njeni politični in vojaški poveljniki. In pravzaprav je res težko verjeti, da bi jim vsaj tokrat domača brezhrbtenična politična garnitura ne ustregla. In pravzaprav je že vnaprej znan tudi njen glavni argument, s katerim še bodo opravičevali ameriško vojaško navzočnost na sončni strani Alp. Tako je, ker ste vi tako hoteli. O v ustavo zapisani mirovniški usmeritvi države, pa nič.
Komentarji
komentiraj >>