Spomin je tisto, česar primanjkuje na obeh straneh meje, kjer politična razprava o poteku meje med Slovenijo in Hrvaško zbuja najnižje strasti. Spomin je tudi tisto, kar v reškem Malem salonu gledalcu ponuja Nemanja Cvijanović. Razstava Plaćam struju, ki združuje štiri dela tega reškega umetnika, ni senzacionalistična razstava. Dejstvo pa je, da morda zaradi trenutne politične situacije gledalcu pripoveduje zgodbo glasneje kakor pred nekaj meseci, ko je umetnik del razstave prikazal v Ljubljanskem Alkatrazu.
Šestintridesetletni Cvijanović že od časa študija na Beneški akademiji lepih umetnosti raziskuje kolektivni spomin tistih, ki smo do leta 1991 živeli v skupni državi. Prav ti danes prek novonastalih meja psujemo drug druge in si prizadevamo za čim hitrejši in čim bolj opazen vstop v novo, menda spet bratsko skupnost evropskih narodov.
Umetnik nas spomni na preteklost, ki se je – vpreženi v zavest kapitalizma, kjer zgodovinski spomin ne traja dolgo – ne spomnimo več ali pa nanjo namenoma pozabljamo. "Mi smo more krvi prolili za bratstvo i jedinstvo naših naroda: e, nećemo nikome dozvoliti da nam dira ili da nam ruje iznutra da se ruši to bratstvo i jedinstvo," zveni iz umetnikovega videa z naslovom Dinaridski veliki jorkšir v trenutku, preden roka z nožem prebije šarenico, ki jo stiska med prsti. Kri je znova prelita, bratstvo in enotnost sta zamenjana za svinjsko pasmo.
Video, nastal v letošnjem letu, je prvič na ogled v reškem Muzeju suvremene umjetnosti. V muzeju se Cvijanović s to razstavo prvič predstavlja samostojno v lastni lokalni skupnosti, kljub temu da gre za uspešnega umetnika, ki je že leta 2005 prejel nagrado Radoslav Putar – hrvaško različico nagrade OHO.
Reški salon le malo presega kvadraturo ljubljanske Male galerije, razstava v njem pa je postavljena zračno, saj so javnosti na ogled le tri od obljubljenih štirih umetnin. Četrta bo na voljo šele v tem tednu, saj gre za izdajo integralne verzije Komunističnega manifesta Karla Marxa in Friedricha Engelsa, dopolnjeno z umetniškimi deli, ki se nanašajo na besedilo manifesta. Eno izmed kanonskih del bivšega sistema je po sedemnajstih letih padlo v popolno pozabo. S ponovno, z umetniškimi intervencijami dopolnjeno izdajo manifesta umetnik na eni strani obuja spomin na preteklost, na drugi pa reizdaja uporabnika opomni na novi vrednostni sistem, ki je navidezno neopazno spremenil naša življenja.
Namen marmorne nagrobne plošče, ki je pravzaprav radiator, je ohraniti skorajda potlačeno, pa prav zares ne čisto pozabljeno zgodovino. Josip Broz Tito, 1892–1980, je z zlatimi črkami napisano na svetli podlagi. Pogled na monumentalno nagrobno ploščo deluje nelagodno. Celoten kolektiv, ki živi na območju bivše Jugoslavije, ve, da bi moral ta marmor ležati nekje drugje in da tam tudi leži. Pogled na nagrobnik obudi spomin na dan, ko je država obstala. Spomni nas na dni, ki so sledili, na zadnje potovanje z vlakom po glavnih mestih nekdanjih socialističnih republik in prenos s televizije, ko se je svet priklonil državniku.
Cvijanovićeva kopija ni hladna zgodovinska replika. Nagrobnik je hkrati radiator za hišno uporabo. Je grelno telo, ki zgodovino ohranja toplo. Je umetniško delo, objekt, ki zahteva in hkrati omogoča, da umetnik ali umetnostna institucija, ki bo po koncu razstave postala lastnica dela, plačujeta elektriko za njegovo delovanje. Spremenjeni status simbola obdobja, ko smo začeli nezaupljivo razmišljati o tem, da Tita po Titu verjetno ne bo, ne izbriše prvotne zgodovine. Deluje na meji med novim in starim pomenom. Brez spomina na mrtvega v Hiši cvetja ni nove pripovedi o simbolu, ki je postal zgolj radiator.
Tudi v delu Das Auto, seriji poštnih znamk, umetnik ustvarja povezavo med dogodki bližnje preteklosti in gledalčevim sistemom vrednot. Posledično gledalca opozori na njegov lastni odnos do osebnega in kolektivnega spomina, propagande in politike. Ob bok znamkam iz časa SHS, NDH in SFRJ je postavljena znamka sodobnega časa, nova hrvaška znamka, po kateri je delo dobilo ime. Na njej je podoba Volkswagnovega hrošča, avtomobila, ki je v neki Nemčiji obljubljal, da bo avto slehernika. Taista država je nekoč napadla ozemlje, ki je kasneje postalo SFRJ. Čeprav se je zdelo, da je vojno izgubila, je danes zmagovalka, saj bivšim socialistom ponuja svoje, nekdaj prav tako socialistične proizvode.
Naključje je, da je Nemanja Cvijanović radiator in serijo poštnih znamk razstavil v reškem Malem salonu prav v trenutku, ko so mediji pograbili zgodbo o dveh narodih, ki ne znata določiti meja svojih ozemelj. Toda razstava je na mestu. Pozabili smo na zgodovino in nismo mislili na mejo, ko smo potovali iz Kopra v Novigrad. In kako že pravijo? Kdor bo pozabil lastno zgodovino, si bo sodbo pisal sam.
Da volkswagen ni pravi avto zanjo, je ugotovila Petja G.
Komentarji
komentiraj >>