Kulturna zgodovina vselej pušča za seboj sledi posameznikov, ki so z ustvarjalnimi avtorskimi presežki zaznamovali nek čas. Če imajo srečo, pridobijo na veljavi še za časa svojega življenja. Chuck Shuldiner je sicer dočakal zasluženo priznanje in slavo. V svojem segmentu dela je dosegel kar največ, kar je v moči posameznika v tako kratkem času. V dobrih 15 letih je ustvaril neprecenljivo glasbeno zapuščino in se v zgodovino vpisal kot eden najpomembnejših pionirjev ekstremnega metalskega podžanra, ki ga poznamo kot death metal.
Še več, v zreli karieri je pričel raziskovati in preizkušati njegove širine in ga z učeno spretnostjo potisnil na nivo, ki daleč presega bučne distorzirane, skrajno morbidne rife.
Na žalost ga bleščeča kariera ni rešila pred bridkim koncem. Umrl je za posledicami možganskega tumorja ter obenem postal ena izmed žrtev krutega ameriškega zdravstvenega sistema. Čeprav vrhunski umetnik ni mogel ne sam, ne njegova družina, zbrati dovolj sredstev za prepotrebno operacijo. Ko je z bliskovito akcijo zbiranja denarja vskočila svetovna metal komuna, je bilo zanj že prepozno. Umrl je v 35. letu starosti, 13. decembra 2001, in za seboj pustil osem studijskih plošč.
Večino je ustvaril v okviru svoje dolga leta matične zasedbe Death ter eno z novo formiranim bandom Control Denied, s katerim je začel iskati nove razsežnosti tehnično izpiljene ekstremne godbe. Za pokušino prisluhnimo komadu zasedbe Control Denied z naslovom What If…?
Zgodba Chucka Shuldinerja je bila zgodba mladostnika, ki ga je glasba zanimala veliko bolj kot šolske obveznosti. Tako je mladenič dokaj hitro zapustil izobraževalni sistem in se pod vplivom britanskih heavy metal bandov novega vala posvetil izključno glasbi. Prav tako mu ni dišalo klasično glasbeno šolanje. Svoje kitarske spretnosti je rajši pridobival v samoti garaže svojih staršev. Njegova vpletenost v metalsko sceno je minila brez različnih osebnostnih kontroverznosti, ki so bile v navadi pri članih death metal bandov.
Njegova pozicija, ki jo je spretno izpostavljal v tekstih, se je nanašala na odslikavo realnosti, posameznika in družbe, v kateri je živel. Čeprav sta njegova starša zaprisežena Juda, je ostal povsem indiferenten do religioznih vprašanj. Tako navzlic pozi večine death metal bandov, ki so tematizirali temnejše strani človeške psihe ali neposredno satanizem, nikdar ni povzemal tovrstnih vprašanj.
Leta 1983 je ustanovil zasedbo Mantas v Orlandu na Floridi, ki je povzemala ekstremnejše pobude metal izraznosti na sledi kakšnih Venom in kasneje Posessed. Skupaj s Kam Leejem in Rickom Rozzom so leta 1984 izdali demo, naslovljen Death by Metal, ki je ponudil iztočnico za spremembo imena.
Naslednjega leta, pod znamko Death, sta bila izdana še dva podobna izdelka, Reign in Terror in Infernal Death, a začele so se nikdar končane težave s člani. Po premnogih poskusih, spremembah, sodelovanju s člani Repulsion in D.R.I., po krajšem obdobju v bandu Slaughter iz Toronta, se je obupan vrnil na Florido in na podlagi demo izdaje Mutilation prišel do pogodbe s Combat Records, ki mu je omogočila snemanje in izdajo prvenca. Scream Bloody Gore je luč sveta ugledal leta 1987 in se je s svojo surovostjo vpisal v zgodovino metala. Priskuhnili bomo komadoma Infernal Death in Mutilation iz prvenca zasedbe Death.
Scream Bloody Gore v svojem času bandu sicer ni prinesel širše odmevnosti, saj je bil slog še v povojih, je pa postal eno temeljnih del razvijajoče se scene. Poleg tega Shuldiner v tem času ni mogel izvajati živih nastopov, ker pač ni imel banda. Za naslednjo ploščo Leprosy leta 1988 je tako vpoklical tri člane zasedbe Massacre, Terryja Butlerja, Billa Andrewsa in bivšega soustvarjalca Ricka Rozza. Slednjega je po ameriški in prvi evropski turneji zamenjal mladi kitarist James Murphy.
Tako je zasedba v verjetno najtrdnejši postavi v svoji zgodovini zašla v studio snemat naslednjo ploščo Spiritual Healing, ki je pomenila tedaj velik korak v vse večji kompleksnosti strukture glasbe ter prvi odmik od banalnih tekstov, povzetih iz poceni horror literature in filmov. Leta 1990 je Shuldiner tik pred zdajci odpovedal evropsko turnejo zaradi slabih organizacijskih izkušenj prejšnje. Jezna zaradi njegove odločitve sta Butler in Andrews najela oba roadija banda kot nadomestna člana in pod imenom Death odšla na turnejo.
Po krajšem sodnem sporu je vodja odpustil vse člane in se odločil, da bo Death odslej njegov osebni projekt brez stalnih članov. Tako je začel obračati nov list svojega ustvarjanja. Ustvaril je prehod iz klasičnega rockerskega koncepta ustvarjanja glasbe do bolj sofisticirane, virtuozne različice sodobnega komponista, ustvarjalca in izvajalca. Zaseda Death je postala Chuck Shuldiner in obratno. Prisluhnili bomo trem komadom iz prej omenjenih plošč. Najprej Pull the Plug iz albuma Leprosy, nato pa še Altering the Future ter Low Life iz plošče Spiritual Healing. Death.
Nadaljevanje kariere je bilo za Death spektakularno. Leta 1991 je plošča Human ob popularizaciji ekstremnega metala pomenila preboj med elito širše glasbene srenje in potrditev dotedanjega dela. Obenem pomeni tudi najbolje prodajano ploščo banda, ki je do letošnjega leta zrasla do zavidljivih pol milijona prodanih primerkov. Shuldiner je za ta projekt k sodelovanju povabil vrhunske in v glasbene širjave zazrte glasbenike v osebah Paula Masvidala in Seana Reinerta iz zasedbe Cynic ter Stevea DiGiorgia iz skupine Sadus.
Zvočna slika skupine Death se je prelevila v tehnično dodelano in premišljeno zmes progresivnega rocka, jazzovskih vpadov in ekstremnega rifanja. Human tako ostaja nekje vmes zgodnejšo surovo in kasnejšo progresivno fazo banda, za mnoge pa to ostaja prav tista ultimativna plošča, ki je zaznamovala celoten death metal žanr. Tekstovno se je Shuldiner premaknil v globine individualnih osebnih izpovedi in širše družbeno pogojene problematike sodobnega sveta.
Na promocijski turneji po Evropi pa ponovno ni bilo sreče. Zasedbi se je zgodil pravi bankrot zaradi česar so fantje za nekaj časa ostali brez opreme, Shuldiner pa se je podal že v drugo tožbo s svojim menedžerjem in se dokončno odločil prevzeti vse vajeti v svoje roke. Prisluhnili bomo komadoma iz omenjene plošče Human in sicer single Lack of Comprehension ter instrumental Cosmic Sea.
Leta 1993 sta zasedbo zaradi vzhajajoče kariere matičnega banda Cynic zapustila Masvidal in Reinert. Nadomestila sta ju bobnar Gene Hoglan iz razpadlega kultnega banda Dark Angel ter kitarist Andy LaRocque iz tedanje postave King Diamond, ki sta prinesla izkušnje in svežino. Individual Thought Patterns je pomenil še korak dlje v tehnično raziskovanje presečišč težkega rocka in jazza, v kompleksne komade z več melodike in prečiščenega zvoka.
Death so bili v tem času vsekakor na vrhuncu svoje popularnosti. Njihov videospot za komad The Philosopher je kljub udarni brezkompromisnosti v kontekstu popularne glasbe prihajal do pogostih predvajanj na glasbenih televizijah. Peti album je rezultat izjemno plodnega sodelovanja vseh članov, ki so vsak po svoje ustvarili presežek in odmik od svojih osnovnih vzorcev. Izjemna kombinacija težkih rifov, pretečega vokalnega vložka in jazzovskih prvin se je združila v izjemnih aranžmajih in odličnih komadih. Prisluhnili bomo komadoma Jealousy in nato Destiny, oba iz plošče Individual Thought Patterns zasedbe Death.
Leta 1994 se je Chuck Shuldiner po dolgih letih poslovil od svoje zveste založbe Relativity in podpisal za Roadrunner, svojega dotedanjega evropskega distributerja. Sledilo je ustvarjanje in priprava nove plošče za katero je poleg Genea Hoglana najel še floridska glasbenika Kellyja Conlona in Bobbyja Koebla. Čeprav je Symbolic iz leta 1995 ena najboljših stvaritev zasedbe Death, je v veliki meri zaradi duha časa, ko je globalna metalska scena zašla v tako imenovano recesijo, ostal nekako spregledan tako iz strani metalske kot širše publike.
Glasbeno je prinesel napredek v smeri tehničnosti in kompleksnosti komadov, ki so se tokrat podaljšali do minimalne dolžine pet minut in ujeli malce upočasnjen tempo. Morda malce manj eksperimentalna v smislu odkrivanja novih glasbenih krajin, je pomenila pomik k tako imenovanem progresivnem dojemanju metalske godbe iz strani vodje zasedbe. Poslušali bomo komada Zero Tolerance in Crystal Mountain.
Po svoji šesti plošči z zasedbo Death se je Chuck Shuldiner odločil vzeti nekaj več časa zase in razmisliti o svoji nadaljnji glasbeni karieri, ki mu je odpirala mnoge poti in smeri. V vmesnem času mu je nemirni duh ustvarjalca in glasbenika uspel ustvariti nov projekt Control Denied, ki je kasneje za kratek čas prerasel v novo matično zasedbo tega virtuoza. Pod novim imenom je lažje uveljavljal novo usmeritev, sebi lastno tehnično progresivno zvočno estetiko je prenesel v mehkejšo, zmernejšo različico.
Ker je pred tem podpisal pogodbo z nemško založbo Nuclear Blast je moral po pogodbeni dolžnosti z Death ustvariti še eno ploščo. Za ta projekt je rekrutiral tedaj nepoznane glasbenike, ki so zasedli mesta prejšnjih zvezdnikov. To so bili komedijant, radijski špiker in bobnar Richard Christy, kitarist Shannon Hamm in basist Scott Clendenin. Isti člani so tvorili tudi jedro nove zasedbe in bojda je Shuldiner v nejevolji žrtvoval nekatere komade Control Denied in jih modificiral v maniro skupine Death. Ne glede na ozadje je bil rezultat izjemen. Sound of Perseverance pomeni namreč eno najbolj dovršenih plošč Death. Iz nje bomo poslušali komada Spirit Crusher in nato Flesh and the Power It Holds.
V nadaljevanju kariere je Chuck Shuldiner zgolj leto po sedmi plošči ustvaril svoj drugi prvenec z zasedbo Control Denied z naslovom The Fragile Art of Existance ter nekako začasno razpustil projekt Death. Nova usmeritev se je obrnila v izvorno heavy metal izraznost, ki je bila bolj pisana na kožo zrelemu obdobju delovanja tega ustvarjalca. Chuck Shuldiner je prepustil vokalne dolžnosti Tymu Aymarju ter se posvetil izključno svoji kitari.
Takoj po izdaji prvenca pa je Shuldiner začel neuspešni boj s svojo boleznijo, možganskim tumorjem, ki mu je preprečil odhod na turnejo s Control Denied. Takojšnja operacija je eliminirala razraščajoči tumor, vendar povzročila skorajšnji bankrot glasbenika in njegove družine. Ko se je prva diagnoza izkazala za napačno je leta 2001 rak napadel ponovno in zahteval ponovno takojšnjo operacijo, ki pa si je obubožana družina ni mogla več privoščiti.
Grozota ameriškega zdravstvenega sistema je v primeru Chucka Shuldinerja pokazala svojo najmračnejšo stran. Zavarovalnica je zavrnila plačilo druge operacije, čeprav je bil oboleli glasbenik tedaj zavarovan, vendar ni bil zavarovan ob pojavu tumorja leta 1999. Tako so zavarovalniške korporacije prihranile lep kupček denarja, svet pa prikrajšale za izjemnega ustvarjalca in glasbenika.
Chuck Shuldiner je tako ostal zapisan v legendi. Ostal je prototip glasbenika, ki vselej išče nove izzive v glasbi. Tako kot za mnoge legende, ki so prezgodaj zapustile ta svet, se lahko tudi zanj le sprašujemo, kakšne glasbene širjave bi zaobjel ob nadaljevanju svoje virtuozne ustvarjalne kariere. Chuck Shuldiner je umrl 13. decembra pred sedmimi leti na svojem domu v okrožju Tampa Bay. Za zaključek si privoščimo še nekaj komadov zasedbe Death. Sledijo komadi The Philosopher, Without Judgement in Mentaly Blind.
Miha Colner
Komentarji
komentiraj >> Re: Death in Chuck Shuldiner
jaja [03/01/2009]
kako je pa priminul????
odgovori >>
Re: Death in Chuck Shuldiner
nene [03/01/2009]
brain tumor
odgovori >>
Re: Death in Chuck Shuldiner
Blaž [03/01/2009]
poslušaj oddajo, vse bojo povedali ... živel ameriški zdravstveni sistem ... :(
odgovori >>
Re: Death in Chuck Shuldiner
Mitja [03/01/2009]
Se ne star 17 let je posnel prvenec Screm Blody Gore.Res je biu nadarjen glasbenik .
odgovori >>
Re: Death in Chuck Shuldiner
mihac [06/01/2009]
Ko je Shuldiner posnel prvenec je imel 20 let, vendar je do takrat imel za sabo ze stiri leta delovanja in cel kup demo posnetkov; takrat je bil death metal zares v undergroundu; ko je postal mainstream je Sch. zacel igrati distorziran jazz.
odgovori >>