Avtor ne govori rad o svojih fotografijah. Vsaj za Hermana Pivka velja to. Zakaj je temu tako, bi bilo nekoliko nesmiselno razpravljati. Mu pač ni do besed. V kolikor se tičejo njegovega dela seveda.
Ker je stvar taka, moramo o njegovih fotografijah govoriti drugi. Na nek način je to kar prav. Fotografovo delo je namreč že samo po sebi zgovorno. Njegove podobe, morda bi bilo treba reči podobe, ki jih spusti na papir, veliko govorijo. Pravzaprav nenehno govorijo. Dokler jih gledamo, v nas hkrati s fotografijo vseskozi vdira nek glas. Mogoče vdira ni pravi izraz. Glas Pivkovih fotografij se bolj priplazi v njihovega opazovalca. »Glas prsti«; reče Dane Zajc; pesnik, ki zadnjih nekaj let s Hermanom Pivkom intenzivneje sodeluje. Glas prsti torej, jezik zemlje, ki se nekje iz nižav priplazi v človeka.
Slike, ki jih kaže Pivk, so zelo intimne. Na njih lahko mnogokdo začuti osebni nagovor. Takšne so prav zaradi tega, ker jih spremlja jezik zemlje. In še zaradi nečesa so fotografije osebne. Na podoben način in nekako simultano kot jezik prsti, poteka še nek drug jezik, glas, ki ima dosti višje vrtljaje.Ta glas govori belo. Oponaša nebo.
Dva različna jezika tvorita črnobelo ali bolje monokromatsko fotografijo, ki si jo je izbral fotograf.
Kar vidimo je včasih precej daleč od foto učinka, ki smo ga vajeni. Fotke delujejo bolj kot združitev slikarstva in fotografije. Nekakšna realnost, trenutek z refleksijo. Foto učinek je tisti, ki pričara podobam realnost, likovni učinek pa tisti, ki jim doda značaj.
Rezultat vsega so zgodbe. Pripovedi, ki jih avtor pripoveduje. Vsaka fotografija je zgodba zase. Nekatere so boljše kot druge, nekatere pa so preprosto samo drugačne. Gledane skupaj, v seriji, povejo še več.
V retrospektivni razstavi, ki jo je pravkar imel Herman Pivk v Mestni galeriji Ljubljana, je predstavil tri večje zgodbe, ki zaobsegajo delo dobrih dveh desetletij. Prva nosi naslov Skozi zrcalo, druga Spoznavanje narave, tretja pa je plod sodelovanja z Zajcem in se glasi V belino bi zaplaval.
S pesnikom je mimogrede sodeloval tudi pri projektu Ogenj v ustih, ki ga je Zajc odrecitiral skupaj z Janezom Škofom. Pravzaprav zapel, saj je Škof na albumu poskrbel za glasbo in odpel Zajčeve pesmi. Herman Pivk pa je fotografiral. Rezultat je bil skrajno zanimiv in svež umetniški izdelek. Vreden uživanja.
To slednje bi veljalo tudi za Pivkovo retrospektivo. Tri zgodbe; o ogledalu, naravi in belini, govorijo skupen jezik, jezik avtorja. Neglede na to ali tri cikle beremo kot pripoved o tem, kako je uzrto skozi zrcalo postalo spoznanje narave in naposled sprožilo željo po belini, ali pa morda kot dejstvo, da je narava uzrta skozi zrcalo spoznana v vsej svoji belini, ali kako drugače, je trojica naslovov dovolj zgovorna, da ob fotografijah vsakemu pove veliko. Ob fotkah, na katerih se skriva množica tehnik in postopkov, večina njih skrita ter skrivnostna, naslovi oživijo, besede dobijo nanosnika. Skrivnostna intimnost vzdrži prvi pogled, in drugega.
Celota Hermana Pivka govori svoj jezik. Glas, ki je vpet nekje med svetlobo in zvok. Več poezije bi bilo skorajda že preveč in najbrž se je zato avtor odločil, da mu je odveč o svojih fotografijah še na glas govoriti. Dovolj bo spomina, ga pesmi (fotke) pojo. Podobno kot Valentina Vodnika.
Česar ne pove Herman Pivk, pove Dane Zajc. V svojih mislih, s katerimi pospremi fotografovo razstavo, pravi: »Ker Hermanove podobe pripovedujejo o tistem, kar je skrito pod vednostjo, so dragocene, saj je srečanje z njimi pogled vase.«
Torej, kar izvolite, poglejte se:)
p.s. Pivkove fotografije si lahko ogledate tudi na njegovi spletni strani.
Komentarji
komentiraj >>