Pozdravljeni!
Danes vstopamo v Londonsko zgodovinsko sfero moškosti – Gentelmen's Clubs. Klubi so se razvili konec 18. stoletja v Londonskem West Endu. Obstajajo še danes in so ekskluzivne in nekoliko skrivnostne organizacije. S ceste jih ne označuje noben napis, vstop pa je omejen na člane. Članstvo je mogoče pridobiti le skozi zapletene postopke priporočil in izbire ter s plačilom pristopnine, o katere vsoti raje sploh ne razmišljam. Nekateri so izrazito politični, kot so White's, Brook's Boodle's, drugi pa združujejo ljudi na podlagi njihovih interesov, na primer Atheneum, Traveller's Club in podobni.
Klubi so nadomestek doma v centru mesta. V njih se je srečevala izbrana moška družba in skupaj preživljala dneve ob hazardiranju za velike vsote, političnih in drugih debatah ter hrani in pijači. Zanimiv opis tipičnega dne člana katerega izmed elitnih klubov – okoli enajstih obilen zajtrk, potem sprehod po okolici, morda do Regent's parka, ob enih kosilo, za tem obisk trgovin, frizerjev, brivcev in podobnega. Popoldan branje v klubu, ob sedmih obilna večerja, potem obisk gledališča ali opere. Povratek v klub in kartanje do zgodnjih jutranjih ur. Dokaj stroga in neizprosna dnevna rutina, ki vključuje večinoma le lenarjenje. Še danes naj bi bili klubi nekakšne oaze miru za prezaposlene Londončane, tako da je v večini klubskih prostorov uporaba telefonov in računalnikov strogo prepovedana.
Londonski moški devetnajstega stoletja so si skozi pripadnost klubskim bratovščinam oblikovali svojo družbeno in zasebno identiteto. Ta je temeljila na izključevanju drugih in drugačnih na podlagi družbene in idejne pripadnosti, pa tudi spola. Za ženske je bil namreč vstop strogo prepovedan, in pogosto je tako še danes. Ene redkih oseb, ki so lahko prestopale družbene omejitve klubov, so bili njihovi lastniki. Logično so lahko vstopili v svoj klub, čeprav niso pripadali pravemu sloju, to je tistemu, ki se mu ni treba preživljati z lastnim delom. Kasneje so člani klubov ugotovili, da ni prav, da nekdo bogati na njihov račun, sami pa pri tem nimajo nobene besede, tako da so klube začeli voditi in z njihovimi financami upravljati upravni odbori. Klubi se danes bojda finančno ne izplačajo več kot nekoč.
Starejši klubi se nahajajo v okolici parka St. James in so večinoma preurejene družinske hiše. V njih je vzdušje izrazito domačno in zasebno, saj naj bi si v njih gospodje počutili doma, brez naporov, ki jih prinaša družinsko življenje. Njihova arhitektura je reprezentacija domače intime. Po drugi strani pa jih zaznamuje tudi obsedenost z zunanjo podobo in utrjevanjem družbenega statusa svojih članov. Mnogi klubi imajo namreč ogromna okna, ki gledajo na cesto, skozi katera člani nadzorujejo dogajanje zunaj, hkrati pa se tudi razkazujejo mimoidočim. Še posebej je slavno veliko polkrožno okno kluba White's na St. James Street.
Kasnejši klubi, ki so nastajali sredi 19. stoletja, pa se nahajajo na Pall Mallu in imajo bolj javni značaj. Za vse pa je značilno, da s svojo arhitekturno podobo izražajo svojo identiteto in idejno pripadnost. Obsedenost z lastno podobo ni omejena na oblačila, ampak se razširi na podobo prostora, v katerem gospodje večinoma zadržujejo.
Reform Club
Klub gospodov, ki so se strinjali z reformami iz leta 1832, in se z njimi strinjajo še danes – kdorkoli se želi pridružiti klubu, mora poleg ostalega, podpisati še da se strinja z liberalnimi reformami iz leta 1832. Ustanovljen je bil torej kot politično združenje, toda zadnjih sto let je njegova funkcija predvsem druženje. Njegovi člani so bojda iz vrst državnih uslužbencev, poslancev, medijskih vrst, arhitektov, poslovnežev in podobnih. Klub že (sic!) od leta 1981 sprejema tudi ženske,in je eden od prvih velikih klubov, ki so ženska omogočili članstvo. Prej omenjeni Brook's, Boodle's in White's ga namreč še vedno ne dovolijo … Razlogi za tako odločitev naj bi bili predvsem ekonomski, saj se je klub konec sedemdesetih odločil, da se ne izplača že v naprej zavrniti polovice možnih članov. No ženskih članic je vseeno le slabih 20%, so pa bojda precej aktivne.
Arhitekt Reform Kluba je Charles Barry, ki je zmagal na natečaju let 1836. Slogovni vzor je italijanska palača Farnese v Rimu, za razliko od klubov v soseščini, ki se držijo bolj grško klasičnega sloga. Demokratičnost kluba ponazarja njegova notranja ureditev, saj so dvorane nanizane okrog notranjega pokritega osrednjega dvorišča, pokritega z zapleteno kupolo iz steklenih zidakov. V visokem pritličju in prvem nadstropju so različno velike dvorane, ki služijo raznolikim družabnim dogodkom, ki se odvijajo ob različnih časih dneva – zajtrkovalnica, čitalnica, dvorana za kavo, mala in velika jedilnica, … V zgornjem nadstropju pa so spalnice, kjer lahko utrujeni gospodje lahko prespijo, ali pa prenočijo svoje goste iz kakšnega, na primer ameriškega, prijateljskega kluba.
Zgradba je bila za svoje čase tehnološko izredno napredna. Posebno zapleten je bil sistem ogrevanja in prezračevanja. Ogromen parni stroj je ogreval zrak, ki je bil speljan v dvorane skozi reže pod stropom zakrite med dekoracijo. Ni sicer čisto jasno, če kje ta sistem v resnici kdaj dobro deloval, vsekakor pa je bil nadvse inovativen. Izredna je bila tudi ogromna kuhinja, ki jo je arhitekt zasnoval v sodelovanju z bodočim francoskim chefom kuhinje. Kuhinja se nahaja v drugi kleti, kakor tudi večina ostalih servisnih prostorov, ki so tako popolnoma ločeni od javnih klubskih prostorov. Dobrih 100 stalnih članov osebja v klubu tvori svoj lastni svet, z lastnimi izredno ozkimi in dokaj neuglednimi stopnišči, spalnicami in kopalnicami.
Iz Reform Kluba je svoje potovanje okoli sveta v osemdesetih dneh začel in po vseh peripetijah tudi uspešno zaključil Verneov junak Phileas Fogg. Dobrih sto let za njim, konec osemdesetih se je na podobno potovanje iz iste lokacije odpravil tudi Monty Phytonovec Michael Palin. Njegovo potovanje se je izkazalo za enako uspešno, le da ga na koncu v klubu ni pričakala velika zabava kot njegovega literarnega predhodnika, temveč so nanj kar lepo pozabili, v klubu pa je takrat potekal nek nepovezan družabni dogodek.
Po gentelmanskih ulicah West Enda sem se potikala
Kristina Dešman
Komentarji
komentiraj >>