Nemogoča knjiga je bralcu prijazno čtivo. Jasna transparentnost zgodbe, ki je posredovana skozi kratke, le nekajstavčne miselne enote, daje delu lahkoten značaj. Vse v knjigi sledi predvidljivi formuli že zapisanega, že prebranega. Ničesar ni, kar bi zgodbo potegnilo vstran od stereotipnih zametkov kriminalne drame. Celo karakteren oris protagonista, Flaviena, je na videz površinski: družinsko travmatiziran gej, ki je umetnik brez navdiha, ki je narkoman, ki psihično propada. Bralcu je vse že od zmeraj jasno, vse je že od zmeraj tu. Vendar pa tu – kje? Vse je že zapisano v širšem kulturnem imaginariju, ki je to zgodbo povedal, še preden je bila povedana s strani homoseksualne kulture.
Obravnavana tematika torej avtorju preprečuje, da bi napisal inovativno zgodbo. Vendar pa to tudi ni avtorjev namen. Zgodba o družinsko travmatiziranem geju, ki je umetnik brez navdiha, ki je narkoman, ki psihično propada, je zgolj kulisa za obravnavo vprašanja, kako pisati o že napisanem, o že povedanem. Kako pisati o življenju, ki je bilo množično izživeto s strani drugih in stereotipno položeno v usta homoseksualnega subjekta izjavljanja? »Čemur vendar pisati, če ne zato, da spregovorijo domisleki. Čemu vendar?« se sprašuje Flavien.
Pripoved o visokih pričakovanjih očeta in o pogojni ljubezni, ki od sina zahteva dosledno izpolnitev že vnaprej začrtanih poti, je vse preveč klišejska, da bi o njej napisali roman. Napisati še eno knjigo o geju, ki se je zadrogiral zaradi nesrečnega otroštva, se zdi v kontekstu heteroseksualizirane gejevske pop kulture, zaznamovane z identičnimi zgodbami, skoraj nemogoče. Pa vendar je Marcu Vilrougeu ob koncu njegove kratke življenjske poti uspelo spisati to nemogočo knjigo, v kateri je pokazal, da so realne življenjske zgodbe vedno klišejske, vendar zato nič manj pretresljive. In še več: o komercialno izrabljeni temi je spregovoril na jasen in jedrnat način. Junakova čustvena stanja in njegova samorefleksivnost so bralcu posredovani skozi ostre prozne misli, ki občasno že prestopijo na stran poezije.
Avtorjeva karakterizacija glavnega protagonista je popolnoma izvedena na občutku izgubljenosti v svetu, ki od njega pričakuje produktivno uspešnost ter mu prepoveduje izpoved resnice, saj bi ta utegnila ogroziti lažni videz družinske idile. Izguba pisateljskega navdiha in iskanje le-tega v drogah ima vzrok v junakovi notranji samocenzuri, ki je zgolj ponotranjena oblika družinske in družbene prepovedi. Ustvarjati bi za Flaviena pomenilo destabilizirati heteroseksualno in k socialnemu ugledu usmerjeno institucijo meščanske družine. Ker ne zna napisati romana, kjer fikcija ne bi bila že grozeča osebna izpoved, se zateka v komatozna stanja zadetega spanca, medtem ko njegova knjiga ostaja nemogoča, nezapisana. »Točno vem, kaj bi zadoščalo, da bi uničil vse okoli sebe. In tega ne zapišem,« pravi Flavien.
Izbruh nasilja, ki je posledica vztrajanja pri potlačitvi resnice, avtorju knjige služi za izpeljavo dramskega vrhunca v obliki moderne tragedije. Funkcijo katarze pa ima na koncu knjige dodan Post Scriptum, ki kot subtilno pojasnilo bralcu dopušča možnost svobodne interpretacije. Minimalistično izpovedna realizacija družbeno in osebno nemogočega.
Da nemogoče ne bi postalo mogoče, se je za Radio Študent drogiral Miha.
Komentarji
komentiraj >>