DJ/Rupture, 31. 1. 2009; Channel Zero- Metelkova mesto, Ljubljana
* Dobra tri leta so minila odkar nas je nazadnje obiskal - po novem njujorški - DJ in producent Jace Clayton alias DJ/Rupture. Takrat je predstavljal glasbo oziroma estetiko s predzadnjega mix albuma ’Low Income Tomorrowland’, ki bi ga pavšalno lahko pospravili pod znamko breakcore, tokrat pa je bil na tapeti njegov novi mix album ‘Uproot’, s katerim se je v večjem delu navezal na aktualni klubski uspešnici grime in dubstep. Vsaj v enem segmentu Rupture torej ostaja vezan na trendovske smernice, vzporedno z njimi pa še vedno daje priložnost tudi mnogoterim – klubskemu življu manj znanim – eksotičnim muzikam.
Vzhodnjaško glasbo oziroma glasbo dežel tretjega sveta Clayton zahodnjaškim ušesom predstavlja tudi na svojem precej popularnem blogu, kjer občasno zasledimo njegova razmišljanja o medsebojnih vplivih in podobnostih vzhodnih in zahodnih muzik. Tu se Rupture pravzaprav znajde v paradoksalnem položaju. Po eni strani njegova prečenja najrazličnejših vsebin publiko izobražujejo, po drugi strani pa (pretirano) maličenje teh istih vsebin pogosto zabriše njihov izvor. Morda se prav tu skriva največja pomanjkljivost Rupturjeve estetike; glasbo prevečkrat postavi na skupni imenovalec in ji s tem odvzame izvorno specifiko. Najbrž mu to početje sicer zapoveduje idiom klubskih muzik, vendar pa mu počasnejše dubstepovske viže po novem odpirajo širši prostor za bolj prefinjeno spajanje zahodnega in vzhodnega ter urbanega in tradicionalnega. Nenazadnje je na to opozoril tudi sam, ko je za sobotni uvod serviral razmeroma nespremenjeno skladbo bolgarskega ženskega pevskega zbora.
Obetaven etno obarvan začetek je Rupture speljal v počasnejše, na basih bazirajoče elektronske muzike. Najbolj pravilno bi jih nabrž okarakterizirali kot hibrid dubstepa in grimea, skozi prizmo ragga vokalov pa morda tudi kot brooklynški dancehall. Scenosledu je bilo pravzaprav razmeroma težko slediti, saj je Clayton vešče kombiniral zvoke iz treh gramofonov in laptopa, zato se je glasba praktično ves čas prepletala. Med drugim smo denimo ujeli še elemente hip hopa, pa mehiških in latinskih muzik (tu velja izpostaviti njemu ljubo kolumbijsko cumbio), nekje vmes so se pojavili še na polko spominjajoči ritmi, ki bi jih podalpski glasbeni zanesenjak mirne duše pripisal kakšni Avsenikovi viži, povsem ob koncu pa nas je predramil še hrupni vložek, ki je napovedal udarno zaključno ragga jungle poskočnico.
Skozi prizmo izbora samih muzik moramo Rupturjev set seveda okarakterizirati s pridevnikom »eklektično«, vendar pa obenem ostaja grenak priokus, da je bila ta eklektičnost ponovno zreducirana na razmeroma klišejsko interpretacijo breakcora. Ta narekuje neko svojevrstno, nekonsistentno dinamiko, za katero se zdi, da pravzaprav nima nekega jasnega namena. Razgibavanje gležnjev se lahko hipoma sprevrže v divje poplesavanje, že v naslednjem trenutku te odpelje hipnotična atmosferičnost, nakar po hip hopersko začneš utrjevati vratne mišice in tako naprej. Ne moreš se izogniti občutku, da Rupture v dobro uro zapakira glasbo, ki bi jo sicer zlahka odvrtel v štiriurnem setu. Kljub predvidljivosti in razmeroma brezciljnemu sestavljanju zvočnih fragmentov (kar je mimogrede povsem subjektivna opazka avtorja teh vrstic) pa si Clayton zasluži pohvale za odstopanje od tistih najbolj klišejskih basovskih ali pa dubovskih sestavljank. Če ne bi vedeli, da ima izvrsten pregled nad resnično širokim (in zanimivim) spektrom najrazličnejših muzik, vsi tej očitki pravzaprav sploh ne bi bili upravičeni. Tako pa ostaja skrita želja, da bi Rupturja nekoč vendarle slišali v bolj zvočno avanturistični preobleki.
V Channel Zeru je na morebiten zasuk čakal Goran Kompoš.
Komentarji
komentiraj >>