Sreda, 4. 2. 2009
bruc
* Johnny Casino je po rodu Američan, a kljub temu bi lahko rekli, da je velika skrivnostna osebnost avstralskega rock'n'rolla, saj je že večino glasbene kariere prav v Avstraliji. Po rockerskih odrih se potika že več kot petnajst let. V začetku devetdesetih, ko je bil gonilna sila izjemno zanimivega benda »Asteroid B-612«, se je skrival za imenom Johnny Spittles in prav v tistem obdobju se je dodobra udomačil na avstralski neodvisni rockovski sceni.
V novem tisočletju je dobesedno eksplodiral. Skoraj vsako leto izda album; enkrat s kolegi iz Philadelphie, skupaj se imenujejo Johnny Casino & The Easy Action, drugič spet z avstralskimi The Secrets. Preprosta prvina vseh teh albumov je, da so briljantni. Že »New Clothes, Old Shoes« iz leta 2007 je kritična neodvisna avstralska rockovska javnost ocenila kot album leta, prav nič manj odlične ocene ni doživel zadnji album, ki ga obravnavamo danes. In zakaj bi bilo to kaj čudnega? Johnny Casino je namreč počasi postal gonilna sila avstralskega rock'n'rolla. V vsakem mestu ima drugo ekipo glasbenikov, ki ga spremljajo na koncertih in v studiu. Nekatera imena sodelujočih so prav blesteča, vendar jih ne bomo po nepotrebnem naštevali, saj je od zvenečih imen pomembnejša sama glasba, ki se je znašla na zadnjem albumu.
Dobesedna brca v rit je že prva skladba »Who Needs Ya«. Gre za obdelavo klasičnih, a obskurnih bostonskih punk rockerjev The Real Kids iz sedemdesetih let. Še pred nekaj leti sem bil velik »fan« tega benda in prav presentilo me je, da je Johnny odprl album s to izjemno razposajeno skladbo. Moram priznati, da jo je Johnnyju uspelo oplemenititi z lastnim duhom. Sledi izvrstno nadaljevanje, in sicer s skladbo »Take Me Down To Your River«, ki že na začetku obljublja bujno aranžmajsko strukturo. Johnny je vse skupaj začinil z bogatimi vložki pihal in trobil, ki se čudovito prepletajo z igrivimi kitarami. Ob tej skladbi se nehote spomnim na kakšne The Saints, in to iz njihovega najbolj plodnega obdobja. Tako se nadaljuje iz skladbe v skladbo: izjemna interpretacija vseh vpletenih glasbenikov, izjemne pesmi, ki so vrhunsko dovršene, podkrepljene z včasih skrhanim, bridkim, drugič spet nabrušenim glasom Johnnyja Casinoja. Tudi besedila so zrelemu glasbeniku primerna in se samozavestno posvečajo individualnim tematikam večnega aktualnega razmerja med subjektom in objektom, med notranjim in zunanjim svetom. Temeljno vodilo skozi album pa je Johnnyjevo trdno stališče, da on ni takšen, kot ga dojemajo drugi.
Moram priznati, da nikoli nisem bil kakšen pretiran navdušenec nad orglami ali klavirjem, vsaj kar se tiče rockovskih godb, vendar sta na tem albumu prav ta inštrumenta temeljno vezivo celote. Jeremy Craib je svoje delo opravil fantastično.
In v kakšen žanr bi lahko strpali odlično godbo »Secretsov«? Na srečo je ne moremo strpati nikamor, ker se v njej prepleta preveč različnih vplivov. Morda bi bilo še najbolje, če bi ta glasbeni izraz poimenovali kar preprosto rock'n'roll, ker ta pojem še najbolj verodostojno zajame širino in globino Johnnyjevega ustvarjanja.
Zaradi dolžine plošče si ne bomo mogli privoščiti vseh skladb. Izpuščeni bosta dve: prvo ste poslušali v podlagi – gre za nekakšno improvizacijsko nadaljevanje skladbe »I am Who I am«, druga je »I Can't Find My Way Trough The Door«. Gre za izredno čutno balado, ki močno spominja na zgodnje obdobje Boba Dylana. Ja, Johnny si privošči resnično vse, od countryja, bluesa, rock'n'rolla, hard rocka, punk rocka in vse do folka, toda česar se že loti, to zveni skoraj preveč popolno. Poleg plošče »Brimstone Howl« je bil zame tudi ta album veliko lansko odkritje, zaradi kompleksne strukture pa je to izdelek, ki ga je treba poslušati večkrat, da te resnično zagrabi.
pripravil Brane Škerjanc
Komentarji
komentiraj >>