V nedeljo se je v Berlinu zaključil festival umetnosti in digitalne kulture Transmediale, ki se je odvijal v Hiši svetovnih kultur in je v okviru letošnje teme Skrajni sever raziskoval večrazsežnostni pojav klimatskih sprememb.
Kot je bilo zapisano v konceptu samega dogodka, naj bi klimatske spremembe s svojimi stvarnimi, možnimi in katastrofalnimi posledicami prinesle korenite kulturne spremembe, nove procese planetarne preobrazbe, ki bodo na transnacionalni ravni spremenile družbene, politične in ekonomske pogoje življenja. Glavni namen letošnjega Transmediala je bil ustvariti meta-delavnico, ki bo omogočala raziskovanje, analizo in interveniranje v širši aspekt globalne okoljske katastrofe z namenom, da ustvarimo nova, radikalna mišljenja in metodologije delovanja, s katerimi bo mogoče preseči sedanje politične, ekonomske in korporacijske interese.
Festival se je prvič pojavil leta 1988, takrat še pod imenom VideoFilmFest, kasneje, leta 1997, pa se je preimenoval v današnji Transmediale, ki je bil kot alternativna sekcija vključen pod okrilje berlinskega bienala. Danes je festival prerasel v dogodek, ki združuje teorijo, umetnost in aktivizem s področja multimedijske umetnosti. Hkrati pa tudi sodobnejše pristope, ki izhajajo iz drugih panog in se prek logike intermedijske hibridizacije uvrščajo v konceptualno zasnovo festivala.
Glavno nagrado letošnjega festivala je prejel projekt Tantalum Memorial, izdelan v spomin žrtvam, umrlih v vojni za koltan v Kongu. Rudnina koltan je ključna sestavina baterij za mobilne telefone, prenosnike, igralne konzole in jedrske reaktorje. Avtorji dela so Graham Harwood, Richard Wright in Matsuko Yokokoji. Posebno nagrado sta prejela projekta Six Apartments avtorja Reynolda Reynoldsa in Burning the Sound avtorja Rudolfa Quintasa. Na festivalu je bila podeljena tudi nagrada za teoretsko in kritično prakso, imenovana Vilem Flusser award, ki sta si jo letos razdelila Brian Holmes za blog Continental Drift in programer Denis Rojo za delo Text Based Code.
Letošnjega Transmediala so se udeležili tudi slovenski umetniki in teoretiki, ki so pokrivali skoraj vse segmente festivala. Tako se je v okviru razstave Survivial and Utopia: Visions in Balance of Transformation predstavil tandem Leban/Kleindienst z intermedijsko instalacijo Barons, ki obravnava globalni problem privatizacije vode in vodnih virov. Avtorja analizirata vlogo treh korporacij Suez, Vivendi in Thames River in izpostavljata njihovo vpletenost pri vzpostavljanju izrednih stanj kot tudi pri izsiljevanju držav tretjega sveta. S pomočjo Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada tem državam ponujajo posojila pod pogojem, da privolijo v privatizacijo njihove vodne infrastrukture.
V okviru sekcije konference se je s svojim projektom Arctic Perspectives – Third Culture on the Floe Edge predstavil Marko Peljhan. Avtor izpostavlja problem odnosa do novih oblik izkoriščanja, ki se zaradi klimatskih sprememb širijo na arktična področja. Ta postajajo novo območje sodobnih geopolitičnih sporov in hkrati potencialni prostor za transnacionalno in medkulturno sodelovanje.
V okviru diskusij, ki so potekale v sekciji salon, se je predstavila umetniška skupina Reartikulacija, ki je organizirala delavnico Reartikulacija scenarijev okoljske katastrofe. Namen delavnice je bil definirati dejstvo, da okoljske katastrofe ne moremo obravnavati ločeno, pač pa nujno v relaciji do socialnih neenakosti, sodobnih oblik kolonializma, migracij, marginalizacij in še bi lahko naštevali. Delavnica je tako podala jasno sliko o povezanosti omenjenih procesov, ki trenutno potekajo v svetu, in pogubno okoljsko politiko, za katerimi se nahajajo interesi multikorporacij.
Letošnji Transmediale je vsekakor postregel z izvrstno paleto performansov, predstavitev iz področja digitalne umetnosti, teorije in aktivizma. Festivalska tema Skrajni sever je sprožila pomembno diskusijo, ki je že kar nekaj časa v zraku, in sicer to, da razvoj neizogibno implicira tudi posledice. Te ne moremo obravnavati samo iz tehnološkega stališča, ampak nujno v odnosu do širših družbenih problematik. Edino tako lahko upamo, da bomo vzpostavili analitično-metodološke vzorce, s katerimi se bo mogoče spopadati z bodočimi katastrofami.
V tokratnem Pismu iz tujine je pisaril Sebastjan Leban.
Komentarji
komentiraj >>