Nedelja, 8. 2. 2009
zoranp
* S presenetljivim albumom »The Art of Dying« basista Jasona Ajemiana smo – ne da bi se tega takoj zavedli – v resnici stopili v samo središče aktualnega dogajanja na čikaškem prizorišču sodobnega jazza, post jazza, improvizirane godbe in ustvarjalnih glasbenih iskanj nasploh.
Širši glasbeni javnosti še vedno preveč nepoznan Ajemian je na prvi pogled dokaj neopazno, a dejansko še kako trdno in tehtno vpet v celo omrežje ustvarjalnih odnosov, ki bistveno določajo omenjeno dogajanje. Je eden tistih tipičnih ne izstopajočih, a ključnih tkalcev izhodiščnih vzorcev in bistvenih povezav ustvarjalne komunikacije nekega okolja, katerih vrednost in pomen praviloma šele po letih njihovih vztrajanj in prizadevanj prepoznamo za nazaj. Praviloma spet ob kakšnem naključnem, a za njihovo kariero seveda prelomnem dogodku. Takšen je za Ajemiana zagotovo izid tega albuma.
»The Art of Dying« štejemo za prvenec Jasona Ajemiana. Kar je glede na število diskografskih izdelkov, ki jih ima že za sabo, morda paradoksalno. A dejstvo je, da je to njegov prvi album, ki ga je podpisal s svojim imenom. Kar morda spet ni čisto prav, saj je to album, ki ga je vseeno posnel s svojim že kar nekaj let trajajočim triom Smokeless Heat. Res pa je, da so se mu v posameznih skladbah pridružili še gostje. Trio je namreč najprej trdno jedro prvega prevladujočega dela albuma, sestavljenega iz razmeroma kratkih skladb, v katerih se kot gostje pojavljajo in izginjajo trobentač Jaimie Branch, kitarist Matt Schneider in igralec na marimbo Jason Adasiewicz. V drugem delu, ki ga zapolni skoraj 24-minutni enoviti koncertni posnetek, pa ostane na prizorišču samo trio. Ob Ajemianu ga zaokrožujeta še bobnar Noritaka Tanaka in tenorski saksofonist Tim Haldeman. Ajemian in Haldeman sta izmenično tudi podpisala skoraj vse skladbe; na koncertu izvedeno kompozicijo so podpisali kolektivno.
Omenjamo imena, ki tudi boljšim poznavalcem (post)jazzovskega dogajanja v Chicagu in v ZDA na sploh ne zvenijo ravno poznano. Po dostopnih virih sodeč pa imamo opraviti s predstavniki ustvarjalno, koncertno in projektno zelo agilne generacije tamkajšnjih ustvarjalcev, ki jim morda okoliščine narekujejo, da s svojimi aktivnostmi predvsem animirajo svoje lokalno okolje, zato pa se manj trudijo z uveljavitvijo na mednarodnem prizorišču. Čeprav spet vsaj nekateri med njimi na njem niso nepoznani. Tako je npr. Ajemian leta 2004 nastopil celo na ‘No Jazz’ festivalu v Zagrebu; seveda ne pod svojim imenom, pač pa kot član tria Triage, ki sta ga sestavljala še dva stalna sodelavca Kena Vandermarka: Dave Rempis in Tim Daisy. No, album »Twenty Minute Cliff« tega tria, ki je tistega leta izšel za založbo Okkadisk, je vsaj meni ponudil tudi prvo zvočno opozorilo na decentno glasbeno snovanje ne ravno poznanega Jasona Ajemiana.
No, čeprav ni več ravno mladenič, je Jason Ajemian na glasbenem, predvsem čikaškem, prizorišču prisoten nekje od začetka tega tisočletja; tj. slabih deset let. Pred tem si je ustvaril znanstveno kariero - menda je cenjen ihtiolog, specializiran za proučevanje nekaterih vrst rib – in šele nato si je vzporedno s to pričel graditi tudi glasbeno. Najprej skozi številna sodelovanja ter avtorska iskanja in raziskovanja, potem pa seveda tudi kot vodja lastnih skupin, skladatelj in ustvarjalec projektov ter ne nazadnje pomemben lokalni animator in agitator za uveljavitev sodobnih umetniških praks. Njegovo glasbeno snovanje namreč pogosto vzpostavlja več medijski dialog, še posebej v smeri povezovanja zvočnega z vizualnim in plesnim. Tako je bil pobudnik serij koncertov ter rednih klubskih nastopov in avdio vizualnih eksperimentov na posameznih lokalnih prizoriščih, sam pa že nekaj let z eno svojih zasedb A Cushicle v klubu Rodan vodi vsakotedenski glasbeni program. Diskografski dokument o tem njegovem početju je izšel z naslovom »A Cushicle: Introducing the Freakadelic Sessions - Set 1« skoraj istočasno z albumom »The Art of Dying«, ki ga poslušamo tokrat; tj. v lanskem aprilu.
Seznam njegovih sodelovanj je pomenljiv. Mednarodno ga je zagotovo najbolj uveljavilo tisto v The Chicago Underground Triom. Bil pa je tudi član Born Heller z Josephine Foster, pa Mandarin Movie, Dragons 1976, Ken Vandermark’s Crisis Ensemble in Exploding Star Orchestra. Njegovi projekti, ki imajo diskografsko pokritje vsaj v enem, pogosto pa tudi v več albumih, so nosili naslove: Who Cares How Long You Sink, Lay All Over It, Playing You To Sleep in Daydream Full Lifestyles. Pri vsem tem je ob že omenjenih sodeloval še z Chadom Taylorjem, Tonyjem Malabyje, Robom Mazurekom (Isotope 217), Scottom Tumo (Sold American) in Jeffom Parkerjem (Tortoise). Impresivno.
Del tega svojega početja v avtobiografskem slogu prav zanimivo popiše v spremni besedi k temu albumu. A vse opisano še najbolje potrjuje glasba, ki jo je mogoče slišati z njega. Kot že rečeno, ta razpade v dva konceptualno različna in ne povsem izenačena dela. V prvem, prevladujočem, ki ga uvede »skorajda- jazzovski standard« »With or Without the Universalator (Birdie's Dream)« kitarista Matta Schneiderja – slišali ste ga na začetku – se soočimo z nizom miniatur, ki se po dolžini le dvakrat približajo dobrim petim minutam, nekatere pa se izpojejo že po nekaj sekundah. Teh bomo kar nekaj preskočili, in se potem posvetili zaključnemu delu albuma, ki je vpet v en sam slabih 24 minut trajajoč posnetek kolektivnega zvočnega tkanja tria Smokeless Heat na koncertu v Milwaukeeju 30. maja 2006. Prvi, obsežnejši del, je bil posnet studijsko v juniju 2007 v Chicagu. Za prvi kompleksnejši vtis o glasbenem delu Jasona Ajemiana bo to kar dovolj.
pripravil Zoran Pistotnik
Komentarji
komentiraj >>