Torek, 18. 3. 2003
petrak
SLOVENSKO-HRVAŠKA LEPOSLOVNA NAVEZA
Ob izidu knjige dr. Vesne Požgaj - Hadži z naslovom Hrvatski i slovenski u kontaktu / Hrvaščina in slovenščina v stiku se je v dnevnem časopisju pisalo, da se Slovenci oddaljujejo od jezika južnih sosedov, da je otrokom, rojenim po slovenski osamosvojitvi, postala tako imenovana srbohrvaščina manj razumljiva kot angleščina. Zanimanje za študijsko smer srbščina, hrvaščina in makedonščina na filozofski fakulteti pa narašča. Če razmišljamo o usodi obeh jezikov, tako hrvaščine v Sloveniji kot slovenščine na Hrvaškem, je spodbudno dejstvo, da bo hrvaščina izbirni predmet v devetletki. Opaziti je, da smo zadnja leta manj v aktivnem stiku s hrvaščino in da se od jezika sosedov oddaljujemo. Prav nasprotno pa je na literarni sceni. Opažam, da so slovensko-hrvaške in hrvaško-slovenske naveze oživljene.
Pred kratkim je Študentska založba iz Ljubljane gostila hrvaško založbo Meandar. Dr. Mirjana Benjak s puljske Filozofske fakultete Univerze na Reki v analizi hrvaških beril ugotovila, »da je v učnem načrtu za hrvaški jezik s književnostjo v gimnazijah od slovenskih avtorjev najti samo Prešerna s Sonetnim vencem.« Če se šolske ustanove na Hrvaškem ne izkazujejo za multikulturalne ali zainteresirane za slovensko književnost, pa velja ravno nasprotno za založništvo. Zbirka kratkih zgodb Zakon želje Andreja Blatnika in roman Pasji tango Aleša Čara, ki sta izšla lani na Hrvaškem, sta bila zelo uspešno sprejeta. Pri hrvaški založbi Mirakul pripravljajo natis Kalipse Vesne Milek, založba Fraktura pa bo izdala Čatrov roman Ata je spet pijan in Mazzinijevega Kralja ropotajočih duhov. Pravo ljubezen do sodobne slovenske književnosti na Hrvaškem pa izkazuje in potrjuje pesnik ter ustanovitelj in urednik Meandarja Branko Čegec.
Meandar izdaja knjige že deset let, letno obogati hrvaško literarno sceno s sedemdesetimi leposlovnimi knjigami. Branko Čegec, ki se je v sedemdesetih pri študiju književnosti navdušil nad slovenskimi avantgardnimi teksti, prevaja in izdaja slovenske avtorje in s tem prispeva k močni odmevnosti slovenskih literatov na Hrvaškem. V desetih letih je pri Meandarju izšlo trinajst knjig slovenskih pesnikov in pisateljev. Sreča bo letos doletela pesniško zbirko Protuberance Aleša Štegra. Ker pa je Čegec v aktivnem stiku s slovenskimi pisatelji in pesniki, se je dogodilo, da je s ponudbo izdaje spodbudil Andreja Blatnika, da je dokončal knjigo Zakon želje, kot je anekdotično pojasnil pisatelj na srečanju v Jazz klubu Gajo.
Ker pa je bila Hrvaška v teh desetih letih v vojni, je zanimiva izkušnja povojne situacije, ki jo je povedal urednik Branko Čegec. Poslušali smo posnetek Branka Čegca, ki se je razgovoril o (povojni) literarni sceni na Hrvaškem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
Na gostovanju Meandarja v Ljubljani sta se predstavila dva hišna avtorja, trenutno zelo aktualna na hrvaški literari sceni. Prisluhnili smo Edu Popoviću, čigar zadnji roman Koncert za tekilo in apaurin je na Hrvaškem pod žarometi.
Drugo kontraverzno ime hrvaške scene je Lucija Stamać. Igralka in pesnica, ki živi v Zagrebu in na Dunaju, je razburkala javnost s svojim neposrednim in ekshibicionističnim pisanjem. Leta 1991 je izšla njena zbirka pesmi z naslovom Uranova hči, leta 1998 pa Resnica in jaz. Objavila je tudi knjigo Muke po Veneri, iz leta 2000 pa je zbirka Lucifer, v kateri beremo verze: »Fukal me je pijani oče. Petkrat prečrtam stavek in ga še enkrat zapišem.« Prav zaradi literarne incestuoznosti pa je provokativna Lucija Stamać postala tako obravnavana tudi kot pesnica. Javnost je literaturo poenačila z življenjem in slednje jo je zanimalo bolj kot sama umetnost.
Vprašanje, ali je recepcija literarne incestuoznosti dojeta zgolj kot pozerstvo ali kot avtoričin mazohizem, je prepuščeno bralcem njenih pesmi. Poezija Lucije Stamać je polna revolta, degradacije človeških eksistenc, s pravo mero pesniškega samoljubja, tako da ni patetična. Poetika, ki govori prek telesa, ki spregovarja o samodestrukciji, melanholiji, samosti, razočaranju, besu … Veščina koketiranja z mediji, hedonizem, življenjska drža ter to, da umetnik ni več lačen siromak, so lastnosti nove pesniške aristokracije, če parafraziram Jurija Hudolina. Prisluhnili smo zvočnemu posnetku, na katerem je pesnica Lucija Stamać povedala svoje mnenje o medijski ekspanziji. Zadnje minute smo izkoristimo za krepitev hrvaško-slovenske literarne naveze, čemur je bila oddaja posvečena. Končali smo optimistično, z branjem Lucije Stamać.
Predstavitev hrvaške založbe Meandar, Eda Popovića in Lucije Stamać sem pripravila Petra Koršič.
Komentarji
komentiraj >>