Ponedeljek, 5. 8. 2002
petrak
EKSPERIMENTALNE IN JEZNE NAMESTITVE ŽENSKOSTI
Ob izidu knjige pesmi Nicole Brossard, kanadske pesnice, romanopiske in esejistke, z naslovom Namestitve in podnaslovom »z in brez zaimkov«, ki je sredi junija izšla pri ŠKUC-u v Zbirki Lambda, se je sprožila razprava o pravilnosti podnaslova. Pisec Da. P. je v članku Sobotne priloge Dela, objavljenem 15. junija, skušal diskreditirati prevajalca Braneta Mozetiča kot pisca in prevajalca, češ da je že v podnaslovu naredil »osnovnošolsko« slovnično napako in da je tako prevod jezikovno »slab« in »reven«, vprašal pa se je tudi, kako naj bralec ve, da je prevod »vsaj korekten, če že ne kaj več«, če prevajalec táko »osnovnošolsko« napako zagreši že v podnaslovu.
Pri sicer »upokojenem« Šussu se je pojavilo vprašanje članice mejling liste, »ali je Mozetičeva zveza res take vrste, da ga kot prevajalca povsem diskreditira«. Na Šussovi spletni strani se je zgodila obsežna neformalna debata in članek za Pisma bralcev Roka Žaucerja. Vse to, torej, da je obsojanje pisca Da. P., da je Brane Mozetič »osnovnošolsko« slovnično nepodkovan, neutemeljeno ter polemike okoli zvez s predložno vezljivostjo in o preseganju »kikokerdače« pravil si lahko preberete na Šussovi spletni strani.
Zakaj pa bi bilo sploh smiselno dvomiti v prevajalčevo kredibilnost in o sodbah razmisliti? Znotraj platnic Namestitev se zvršča 117 krajših Brossardinih pesmi, ki eksperimentirajo z jezikom. Plodovita pesnica, rojena leta 1943 v Montrealu, je izdala že okoli 30 pesniških zbirk in 10 proznih knjig. Nicole Brossard je ena osrednjih figur generacije, ki je prenovila quebeško poezijo v letih 1966-1975. Feministka, aktivistka in predstavnica boja za uveljavitev pravic istospolno usmerjenih pisateljic, je ustanovila feministični časopis, literarno revijo, souredila obsežno antologijo pesnic Quebeca od 1677 do 1988.
Nicole Brossard je tudi pomembno ime v feministični teoriji prevajanja. Ta teorija se je naslonila na radikalni feminizem, torej eno izmed struj, ki je poudarjala, da »jezik ni zgolj orodje komunikacije, temveč zelo spretno manipulativno orodje,« kot piše Nike K. Pokorn v 131. in 132. številki Literature. Smer se je pojavila v Franciji, svoj razvoj in prevodoslovno-teoretični nasledek pa doživela prav pri feministkah na dvojezičnem območju Kanade. Prva struja se je posvečala boju proti škodljivim učinkom »patriarhalnega jezika«, druga, radikalnejša struja pa je v 70-ih in 80-ih menila, da »jezik ne le odseva, temveč tudi vzpostavlja podrejenost žensk v družbi«, in izoblikovala poseben, feminističen pristop k prevajanju. Prav ta pa se je udejanjal ob prevajanju radikalnih in eksperimentalnih feminističnih besedil, ki so raziskovala meje jezika, kamor spadajo tudi teksti Nicole Brossard.
Nicole Brossard utemeljeno začne Namestitve s citatom Clarice Lispector: »Blaga sem, toda moja življenjska vloga je okrutna.« Kratke pesmi, povečini z enobesednim naslovom, so spesnjene v prostem verzu in svobodni enokitični postavitvi, zapisane vse z malimi črkami, neulovljene v ločila in slovnična pravila. Z zgoščeno, jedrnato in ekonomično ubeseditvijo in z navidez nelogičnimi zvezami avtorica zarisuje sporočilo, ki se sestavlja s postavami curkov koncentriranih misli iz njenega življenjskega vsakdana. Bralcu je prepuščeno, da si jih osmisli ali tudi ne. Sprva povsem odbite in čudne pesmi zahtevajo potopitev, od bralca zahtevajo koncentracijo. Misel je izpeljana z zapisom nedokončanih utrinkov, kot da je avtorici odveč povedati do konca. Elipse in sklonsko eksperimentiranje izzvenijo kot izliv asociacij. Podkrepljuje pa jih – med sicer redko zapisanimi glagoli – često uporabljanje sedanjika in brezčasnega sedanjika ter nedoločnika. In ko se ti že zazdi, da je ta fuzija misli preveč, se ti začno odpirati okna, in kar je čez, je stvar globoke intime posameznika in njegovega doživljanja in izkustva, ki sta brezkompromisno potisnjeni na margino družbe.
Daleč stran od pričakovanja, da bodo pesmi aktivistične feministke Nicole Brossard radikalno eksplicitno homoerotične, se izrišejo portret zaznamovanjega obraza, podobe življenja iz sveta v svetu, ki ne pripadajo le njej ali njemu. S pikrimi momenti bivanjskega spoznanja in izkušnje se lahko identificira ozaveščeni slehernik ali slehernica. Poetika aktivistične feministke je prepojena z nezbanaliziranim bojem proti podrejenosti, neenakosti in neenakopravnosti tako v družbi kot jeziku sploh.
Prebiranje pesmi nam pušča trpek občutek, da še tako banalni, a bazični momenti v družbenih odnosih podlegajo spolni neenakopravnosti, kar sicer vemo, a mnogokrat ukalupljeno sprejemamo. V Brossadrinih koordinatah so neizbežno na pohodu poveličevana ženskost, ženske s telesnostjo in pomembnim delovanjem. V nekaterih pesmih ubesedovanje podlega pretiravanju, v drugih preopazni angažiranosti. A ni samo to. Ne gre zgolj za angažirano poezijo feminizma. Če vam polariziranje na grde in hudobne moške ter močne ženske ni zanimivo, je še tolažba, da si knjigo vzamete med dlani, saj se od mnogih pesmi vendarle odstira sočna in nadvse zanimiva poetika pesnice, ki je bila že večkrat nagrajena, poetika, ki z velikim zamahom svobode in nekonformizma ter eksperimentalnimi jezikovnimi vnosi ubeseduje intimne in obče momente današnje družbe in posameznice v njej.
Z Namestitvami Nicole Brossard v prevodu Braneta Mozetiča je eksperimentirala Petra Koršič.
Komentarji
komentiraj >>