Pozdravljeni,
spet se bomo prevažali po Londonu, tokrat z javnimi prevoznimi sredstvi – železnico DLR [dielar]. Železnica DLR je del projekta mesta London, da pomladí, osveži in razvije vzhodni del mesta, še posebno predel bivših dokov. Ja, to je tisti del Londona, ki ga je J. G. Ballard izbral kot prizorišče svojega romana High Rise in kjer se v starih Hitchcockovih filmih zbirajo sumljivci ter dogajajo umori.

Pobuda za novo obliko javnega transporta DLR je bila povezava novih strateški parcel, ki so se sprostile po odpravi dokov, s poslovnim cityjem. Doki so bili namreč v londonski preteklosti izredno pomembni, saj se je tja stekalo vse imperialno blago, ki si ga je Združeno kraljestvo nagrabilo po svojih kolonijah. Doka za East India Company in West India Company sta bila z železnicami povezana z Otokom, od svoje neposredne okolice pa strogo ločena z zastraženim visokim zidom, ki naj bi preprečeval tihotapstvo in širjenje bolezni. Doki so delovali še daleč v 20. stoletje – Vzhodnoindijski do leta 1967, Zahodnoindijski pa celo do leta 1980. Po zaprtju je na njihovem kraju zevala praznina, ki so se je kaj hitro polastili ameriški developerji.

V začetku devetdesetih je začel rasti Canary Wharf s stolpnico Cesare Pellija na čelu. Zgradba je ogromna, sicer pa preprost monolit s piramidasto streho in stekleno fasado. Pročelje odbija svetlobo in Canary Wharf res skoraj vedno žari nad silhueto Londona, celo v najbolj sivem vremenu. Stolpnica je bila zgrajena kot dokaz, da je mogoče tudi na East Endu delati denar.

Po začetnih težavah zaradi recesije v začetku devetdesetih se je Canary Wharf z ameriškim denarjem razbohotil. Številni veliki arhitekturni biroji so tam zgradili celo po več stolpnic, vendar pa za vse skupaj velja tisto o drevesih, ki jih zaradi gozda ne vidiš več. Zgrajeno je bilo še novo letališče London City Airport in DLR je začel privažati vedno več zaposlenih, ki v Wharf vstopajo skozi nekoliko karikiran, a vendarle veličasten vhod. Nič čudnega, da se tolikokrat sliši, da je DLR najboljši približek Disneylanda v Londonu.

Družba, ki upravlja DLR, je bila ustanovljena kot javna družba, potem je počasi prehajala v vedno bolj zasebne roke. Postopoma se širi naprej po East Endu, kjer ne služi le kravatarjem oziroma bančnikom iz Canary Wharfa, ampak tudi ne tako zelo privilegiranim prebivalcem. Lani je upravljavce zaskrbela še njihova družbena vloga in začeli so pripravljati razne dogodke, kot so razstave in kolesarska parkirišča. Hvalijo se tudi s svojo obsedenostjo z varnostjo. Na spletni strani se mame v poznih tridesetih pridušajo, kako strašno varno se počutijo na postajah, saj vedo, da jih na vsakem vogalu opazuje varnostna kamera. Ja, koncepti varnosti so lahko različni.

DLR je v Londonu ena prijetnejših stvari predvsem takrat, ko dežuje in če te ne vleče v noben muzej, saj si jih v zadnjem času videl že čisto preveč, za kino pa tudi nočeš dati tistih 12 funtov. Še posebno fino je sesti v prvi vagon, čisto spredaj, in opazovati svet skozi veliko vetrobransko steklo. DLR so namreč popolnoma avtomatizirane, tako da imaš spredaj res popoln pogled na okolico. Pa še proge potekajo po površju ali celo dve nadstropji ali tri nad njim. Prime te, da bi sedel na kateri koli vlakec in se odpeljal nekam, kamor koli.

Razgled je namreč prav simpatičen in precej naključen prerez skozi mesto. Pogled je tako čisto drugačen kot z vlaka, ki se vozi v pred stoletjem ali več določenih koridorjih, ki se izogibajo hišam. Niti ni kot avtobus, na katerem iz drugega nadstropja sicer kar dobro vidiš, vendar pa se večinoma drži glavni cest, kjer so pogledom izpostavljeni le bolj živahni in komercialni predeli sosesk. Iz DLR se ti odpira pogled na skorajda naključno zbran vzorec. Košček herojskega brutalizma tu, vrtiček tam in perilo, ki se suši na balkonu. Skoraj, kot bi se vozil s kolesom.

Stalno dodajajo nove postaje, podaljšave in izboljšave. Zadnja novost je postaja Woolwich daleč na jugovzhodu Londona, ki so jo dodali pred slabim mesecem. Na spletni strani se zelo trudijo, da bi ljudi privabili v Woolwich, ampak vse skupaj ni slišati preveč obetavno in vabljivo, saj je vabilo nekako orientirano na to, kakšne so tam možnosti nakupovanja. Kot bi Londončane zanimalo le to, kje lahko najdejo iste trgovine kot okoli vsake večje postaje. Vabljivo, ni kaj.

Skozi East London Land je potovala Kristina Dešman.