Nedelja, 22. 2. 2009
MarioB
* Beltinška banda, ki ji bomo za to priložnost ocenjevanja njenih naslednikov, poimenovali za “staro”, je odigrala eno ključnih vlog v sprejemanju pa tudi kanoniziranju načina, kako iz tradicionalne viže narediš moderen folk-rock komad; kajpak je imela zraven spodbujevalca in občudovalca Vlada Kreslina. Prav slednji je ob izdatni pomoči muzikantov iz stare Beltinške bande pretresel domačo popularnoglasbeno sceno, pa tudi širšo kulturno srenjo, da smo se prebivalci dolinice začeli zavedati bogastva, raznolikosti in aktualnosti tradicije, ki še kako lahko živi v sodobnem času.
Ne preseneča, da so bili stari bandisti prvi domači tradicionalnih godci, ki so nastopili na Drugi godbi, tam v daljnjem letu 1986; še več, ta festival, ki letos obhaja 25-letnico delovanja, se je Baranji in njegovim godcem poklonil tudi tako, da je kot prvo v svoji zvočni ediciji objavil prav posnetke Beltinške bande z nastopa na Drugi godbi. Pa digitalizacija gor ali dol, ti posnetki so še vedno nabavljivi le v obliki omenjene kasete, ki jo, mimogrede, naše vrle knjižnice premorejo v celih - reci in piši - šestih izvodih, v Nuku pa jo sploh nimajo!
Upajmo le lahko, da se bo Mladi beltinški bandi, ki bo kmalu zavzela vaše ušesne kanale z dvanajstimi sočnimi komadi s svojega albuma Špilaj!, bolje godilo v katalogiziranju njenih uspehov, saj je že po posluhu le nekaj komadov na albumu jasno, da si to vsekakor zasluži. Mlada beltinška banda je nastala leta 1997 v okviru KUD Beltinci; prvotna desetčlanska zasedba se je z leti izoblikovala v kvintet, ki ga sestavljajo Dani Kolarič na cimbalah, Blaž Ščavničar na klarinetu, David Santro na harmoniki in akustični kitari, Miha Kavaš na violini in Luka Ščavničar na kontrabasu. Naj omenimo še, da jim je kot mentor veliko pomagal Samo Budna iz Marko bande, ki je nekako podedovala poslanstvo stare Beltinške bande.
Ta-mali bandisti so se tradicije lotili z razumljivo mladostniško vnemo in žarom, ki sta razvidna in slišna ne le v odličnosti špilanja, marveč tudi v rahlem premiku na druge godbene poljane, tako tradicionalistične, kakor tudi rockovske in ponarodelo-globalne. S slednjo imam v mislih čudovito različico ruske kancone Črne oči, ki v izvirniku sliši kajpak na ime Oči čornije in jo v svojih komadih citirajo tako folkerji in jazzerji kakor kakšni latinskoameriški stari mački, kakršen je denimo bil Ruben Gonzalez.
Mlada beltinška banda Črne oči ne citira, pač pa reinterpretira, in sicer s takšnim zagonom ter čustveno nabitostjo in sugestivnostjo, ki to inačico ruske žalostinke uvršča med najboljše, kar jih obstaja. Mlada banda se je lotila raznolikega gradiva, ki pa ga je tudi enako raznoliko odigrala; fantje muzikantje znajo urezati energično, da se vse praši, a tudi zafrkljivo ter kajpak melanholično in karseda otožno. Konec koncev se eden boljših komadov na albumu pomenljivo imenuje Voda v očeh, gre pa za skladbo filmarja Jožeta Baše iz njegovega istoimenskega nagrajevanega filma.
Kot je razvidno iz pravkar omenjenih dveh skladb, se Mlada beltinška banda še zdaleč ne omejuje samo na ljudske in samo na domače ljudske. Na albumu tako najdemo madžarsko vižo, cigansko suito in, kar je največji odmik od tradicionalne pesmarice, predelavo komada Čas Štefan Kovač Marko Bande. Slednjega sicer v izvirniku najdemo na prvencu ŠKM Bande Patentat, prav v tej izvedbi Mlade beltinške bande pa na njihovem lani objavljenem drugem albumu Šamar-Janka.
Če slednjemu dejstvu dodamo, da je bil album Špilaj! posnet v Ambasadi Štefana Kovača Marka v Beltincih ter da je za produkcijo, miks in mastering poskrbel mojster z umetniškim imenom Plueg, ki je sodeloval tudi s ŠKM Bando, je več kot očitno, koliko so se spremenile okoliščine med delovanjem stare in mlade beltinške bande. Če so bili strici Baranja in Kociprova, preden so začeli sodelovati s Kreslinom, komaj kaj znani v širšem okolju, pa imajo člani “mladcev” svoje fene očitno kar v pri hudih underground rockerjih, ki delujejo kot del združbe Prekmurje Noise Conspiracy.
Tudi če odmislimo okoliščine in kontekst delovanja, je album Špilaj! več kot vreden naše pozornosti, saj ponuja žilavo, ubrano igro, tenkočutne aranžmaje, fino izpeljano dinamiko albuma in še kak skriti aduto … Največja pomanjkljivost je njegova minutaža, ki sega slabe štiri minute čez pol ure … Zato bo treba njegov naslov kar večkrat ponoviti, da se nam lepo vsede v ušesa: Špilaj!, Špilaj!, Špilaj!, Špilaj! …
pripravil Mario Batelič
Komentarji
komentiraj >> Re: MLADA BELTINŠKA BANDA: Špilaj! (God Bless This Mess, 2009) (ponovitev 1. 3.
bogdan [23/02/2009]
Beltinska ali Beltinška banda?
odgovori >>