Pravzaprav obstajata samo dve kategoriji filmov. Na filme iz prve kategorije pozabimo v trenutku, ko se prižgejo luči kinodvorane, filmi druge kategorije pa nas dobesedno povlečejo v svoje tesne objeme, njih sila pa nikdar več ne popusti. Filmi Mika Leigha nedvomno sodijo v drugo kategorijo gibljivih podob. Zavoljo izjemnega občutka za portretiranje izmuzljive človeške nravi in nespornega obvladovanja filmskega jezika, Leighu z vsakim novim filmom uspe upravičiti status enega najbolj lucidnih režiserjev sodobne neodvisne produkcije. In zakaj bi bilo tokrat, torej s komično dramo Kar-brez-skrbi kaj drugače?
Seveda ni prav nič drugače. Leigh v zanj značilnem realističnem slogu, s poudarkom na pristnosti dialogov vnovič mojstrsko zapelje gledalčev pogled. V prepoznavni maniri rentgenskega razbiranja perečih družbenih problematik, ga nevsiljivo stakne z osrednjim likom, optimistično učiteljico Poppy.
Pa vendar nalezljivo šarmantna življenjska drža Poppy in lahkotna atmosfera filma vsekakor pomenita odmik od standardnega Leighevega opusa. Za razliko od na primer srce parajoče Vere Drake, pretresljivih razkrivanj družinskih skrivnosti v Skrivnostih in lažeh ter eksistencialističnih Golih, je zadnji Leighev film prvovrstna hvalnica sreči. Pa ne sreči kot eni izmed prevladujočih ideologij zgodnjega 21. stoletja, temveč kot vsakodnevni naravnosti človekovega obstoja, ki jo Leigh pripne prav na Poppy. Kar pa niti ni pretirano presenečenje. Ženski liki so v Leighevem kanonu često postavljeni v središče, s čimer jih režiser izmakne patriarhalnim ideološkim reprezentacijam. Prav s tem pa jih prav po bergmanovsko poboža z razumevanjem in spoštovanjem.
Poppyin neusahljivi optimizem, ki aludira na »Pollyanne«, legendarni lik otroške literature, Leigh v vsakem novem prizoru preizkuša. V sosledju dogodkov, v katere je vpletena Poppy, se gledalec vse bolj spoznava z njenim značajem in se z njo postopoma začne tudi identificirati. Nevsiljiv pomik k Poppy je moč obrazložiti s specifično Leighovo metodo snemanja filmov. Pri slednji Leigh spiše scenarij šele tekom snemanja, značaje likov pa zgradi v intenzivnem sodelovanju z igralci.
Nizanje Poppyinih prigod funkcionira kot grenko-sladko zrcalo sodobni družbi, čigar odsev so osamljenost, spremenjeni tipi družin in razrahljane identitete. Z zbirko pisanih Poppyinih dogodivščin Leigh gledalca nežno pripravlja na dramatični vrh filma. Ta se zgosti v točki soočanja med Poppy in Scottom, njenim inštruktorjem vožnje. Oba, Poppy in Scott, sta učitelja, predvsem pa sta nasprotnega spola. Zato delujeta na ravni binarne kategorije, ki je do skrajnosti radikalizirana prav v njunem popolnoma različnem odnosu do življenja.
Po drugi strani pa Leigh ravno skozi Poppyine oči relativizira koncept sreče. Sreča, morda še bolje srečnost, vsakomur pomeni nekaj drugega. Prav tako pa nikogar ne moremo na silo osrečiti, kar spozna tudi Poppy. Trenutek Poppyinega spoznanja pa je obenem tudi trenutek, ko se prelomi občasna karikiranost njenega lika. Motiv samospoznanja oziroma odraščanja je pogost motiv v Leighevih filmih, vizualiziran pa je z različnimi variacjiami stopnišča. V Kar-brez-skrbi ga gledalci dobimo servirano odmerjeno, brez tragičnosti, a s terapevtsko ostrino, ki zadane točno tam, kjer more.
Kar-brez-skrbi je lahkoten, a zato nič manj proniciljiv dokument časa, v katerem živimo. V njem Leigh ponovno izpriča sociološko senzibilnost, predvsem pa posluh za človeka. Četudi je eden od osrednjih motivov filma odraščanje, je Mike Leigh v rokovanju s filmskim medijem že zdavnaj odrastel. Zato se le brez skrbi napotite v kino in se pustite zapeljati mojstru.
Nad Poppyino brezskrbnostjo in Mikom Leighem je bila očarana Nina Cvar.
Komentarji
komentiraj >>