Do 19. aprila si je v De Nieuwe Kerk mogoče ogledati razstavo del sodobne umetnosti, ki so navdih našla v religiji in duhovnosti. Razstava umetnikov dvajsetega stoletja v okviru Mestnega muzeja je predstavila odnos do religije v času, ko se ta zdi odpisana ali za življenje sodobnega človeka nepotrebna.
Lokacija razstave v amsterdamski Novi Cerkvi na osrednjem trgu Dam je zgovorna sama po sebi, saj se je zgodovina cerkve razvijala vzporedno s sekularizacijo mestnih elit v dolgi tradiciji liberalizma. Cerkev je bila zgrajena leta 1409, ko zaradi potreb številnih vernikov dotedanja Stara Cerkev ni nudila dovolj prostora. Po reformaciji in ločitvi od rimo-katolištva je cerkev zgorela kar trikrat ter so ob pomoči meščanov takratno na pol ruševino obnovili v obliko kot jo lahko vidimo še danes. Sedaj pa cerkev že več kot dve stoletji služi kot prostor za inavguracijo nizozemskega plemstva.
V dvajsetem stoletju je na Nizozemskem z upadom števila verujočih na eno najnjižjih v Evropi tudi Nova Cerkev dobila nov namen. Konec sedemdesetih je zaradi prevelikih stroškov vzdrževanja tako ali tako praznih in zaprašenih klopi verska kongregacija cerkev prepustila državni fundaciji. Od takrat dalje se poleg umeščanja kronanih glav v tej cerkvi vrstijo razstave, o katerih govore umetniški kritiki s celega sveta.
Zgodovino cerkve skupaj z naslovom aktualne razstave lahko beremo kot ironično domislico ali pa kot bolj ali manj posrečeno potezo, da bi stlačili skupaj nekaj konceptov sodobne umetnosti v sfero duhovnosti, ki jo na licu mesta predstavlja razstavni prostor sam. Po ogledani razstavi se je zdelo, da je prevladala slednja.
Podnaslov razstave, Religija in duhovnost v moderni umetnosti, sugerira ločenost modernosti od religioznosti, kar se je pri izhodišču razstave in izbranih avtorjih pokazalo kot vnaprej pričakovan paradoks. Skozi individualizacijo umetniškega poklica v moderni dobi je religija postala stvar zasebne sfere, vsaj pri tistih umetnikih, ki ne delajo po naročilu, temveč po umetniškem navdihu.
Avtorji na pričujoči razstavi se povečini naslanjajo na krščanska izročila in ikone ter reflektirajo lasten ali družben odnos do tradicije, za katero naj bi moderni človek bil veliko manj dovzeten kot je bila denimo starejša generacija. Francis Bacon se je v svojem delu lotil kontempliranja na temo krščanskega križanja, medtem ko je razstavljeno delo 'Shitty' tandema Gilbert & George napad na družbene in moralne konvencije, ki jih goji krščanska tradicija v instituciji Cerkve. Križ iz človeškega govna in podoba umetnikov kot TV-evangelistov ob množici drenjajočih se vernikov je aluzija na versko histerijo, ki jo je med puhanjem cigaretnega dima kot kolektivno nevrozo diagnosticiral že doktor Freud.
Da pa med več kot sedemdesetimi razstavljenimi deli verske konvencije ne pomenijo zgolj napad na kult individualnosti modernega človeka poskrbijo dela avtorjev, ki jim religija ali sveto služi kot ustvarjalni navdih. Nekaj takega se bržkone obiskovalcu utrne ob delih Marca Chagalla in portretih rabinov ter preprostega življenja ruskih kmetov, ki so spomin tudi na njegovo lastno judovsko otroštvo.
Krščanska ikonografija v delu Jeffa Koonsa 'Uvajanje v banalnost' nosi kič referenco na zgodovino ekstenzivnega upodabljanja svetega v katoliški tradiciji. Njegovi kerubini ob prašiču strupeno plastičnih barv imajo v sebi nekaj hudo svetega in hkrati morbidnega, če se ob vsej tej sijoči patetiki spomnemo na lanske in predlanske ali vsake predbožiče nakupovalne mrzlice.
Predstavljeni umetniki ob temi Svetega navdiha so zajela večino kanoniziranih imen nizozemske in svetovne moderne umetnosti: od Maleviča, Kandinskiya, Klee-ja do Abramovićeve, Beuysa in Hirsta. Slike, videi, fotografije, in instalacije umetnikov prejšnjega stoletja so si celo s kančkom reference na vero ali sveto v svojih delih zaslužili uvrstitev v programsko zasnovo razstave, ki je bila veliko bolj kot zaradi predstavljenih umetniških del zanimiva zaradi zastavljenega koncepta.
Zagotov presežek razstave bi bil, če bi uspela pokazati, da je moderno pojmovanje umetnika kot Stvarnika doseglo status relikvije same po sebi. Zgodovinsko pogojena sprememba statusa umetnika kot avtorja je tisti moment, ki ga ta razstava spregleda pa bi ga vseeno morda lahko vključila. Nemara bi bil to odgovor na dilemo zakaj umetniška publika na performansih Marini Abramović dopušča samopohabljanje do nezavesti, čeprav bi si to kot mučenica koncepta sodobne umetnosti lahko celo mirno zaslužila.
Iz Amsterdama Dare Pejić
Komentarji
komentiraj >>