Ponedeljek, 30. 3. 2009
martinad
* Če je danes v sled ne vedno lagodne zasičenosti s podobami vseh vrst in za vse priložnosti težko postavljati specifične meje okusa, objektivno ovrednotiti neko stvar kot dobro, zabavno ali kot nezanimivo in zanič, pa lahko mogoče vendarle kaj vrednostnega o kaki stvari rečemo v oziru vsaj dveh kriterijev: koliko znoja, idej, napora oz. dela je nekam vloženega in s kolikšno suverenostjo je kakšna reč predstavljena in izpeljana.
Če nam nizozemski dvojec Knalpot hoče »dostaviti najdebelejše sranje« (“We willen alleen de dikste shit uitbrengen” - kot pravita sama), ki se v vsem svojem smradu sprošča po objestnem, a nagajivem poprdevanju, bi lahko rekli, da smo z uradnim prvencem te zasedbe pri brezsramnem opravljanju velike potrebe pred pogledi zainteresirane javnosti. Sodelovanje dveh mladeničev, ki sta se srečala na študiju jazza v Amsterdamu, se je izcimilo v eklektičnih zvočnih izpuhih bobnarskih membran, činel, strun električne kitare, cenenega casia zvoka in drugih elektronskih igrarij z efekti, looperji, z bitcrusherji in podobnimi geekovskimi pogruntavščinami.
Za bobnarsko zvočno izgorevanje je odgovoren na posluh energični bobnar Gerri Jäger, znan po sodelovanju z zasedbami kot so Brown vs Brown, Roomtone in The Black Napkins. Z elektronsko manipulacijo zvoka in ubiranjem pravih strun pa se poigrava druga »knalpotska polovica«, Raphael Vanoli. Prvenec, poimenovan preprosto Knalpot, ki v stari nizozemščini kot tudi v indonezijskem jeziku pomeni po domače auspuh, bi lahko precej zgovorno izražal to, za kar sploh gre: za odvajanje usmrajenih, odpadnih plinov motorja z notranjim zgorevanjem snovi, ki je čudaška na zanimiv način. Lahko bi rekli, da duo Knalpot kot sestavni del nekega dvotaktnega motorja, zvok izbranih igral stiska, segreva, razteguje in ga spet vrača v izhodiščno stanje, pri tem pa odvaja težko valeč se in zadimljen stranski produkt, ki ni ravno neškodljiv za slehernika.
Cel proces poganja gorivo iz rockerskega rezervoarja, ki ostaja odprt za improvizatorske prilive in jazzersko doziranje lomečih se ritmov in čudaških zvočnih efektov. Zvočna sprevračanja v hrustljavi dub, scefrano napimpan blues, spotikajoči se groove, zamaknjeno cvrčanje ter pogrkavanje in podobni bizarni zvočni učinki odražajo stanje kakšnega zarjavelega motorja, ki pa je še zmeraj pripravljen na spontane izzive, bodisi funkoidnega bodisi odločno rockerskega izgorevanja čudne delovne snovi.
Na plošči Knalpot skratka najdemo vse – sumljive zvoke umirajoče mašine, vztrajne poskuse zaganjanja trmoglavega motorja, rušilno »valove lomeče« hrumenje, pa tudi
obvladovanje nagajivega motorčka avtomobilčka na daljinsko vodenje. Kljub določenim frfrastim trenutkom navihanosti, zna ob poslušanju priti do izraza vpliv ravninske melanholije, ki jo prekinja pijano popotovanje domov ali izpadi odločnosti – grem in prišel bom za to neskončno obzorje.
Lahko bi rekli, da gre še za en duet več, ki nas z dvignjeno glavo vabi v svoj peskovnik debelih klobas dreka, a o tem, ali je fantoma s pričujočo ploščo uspelo »naša ušesa izpostaviti nečemu, kar prekinja zavest mislečega človeka z ropotom«* oz. koliko je zadeva naklonjena dobremu psihofizičnemu počutju posameznika, pa tudi, koliko je prijazna do - s hrupom neobremenjenega okolja
pripravila Martina Dervarič
*prosto po A. Schoppenhaue-ju
Komentarji
komentiraj >>