Sreda, 1. 4. 2009
mcolner
Izjemno aktivni producent umetniških in kuratorskih projektov, Zavod Aksioma, je pred tednom dni z mednarodno skupinsko razstavo Re:akt! Reconstruction, Re-enactment, Re-reporting zasedel galerijo Škuc. Ta projekt v središče jemlje dandanes trendovsko strategijo ponovnega uprizarjanja izbranih umetniških in tudi širše družbenih dogodkov, ki so bili zastavljeni kot nepreklicno enkratni.
Tako je v duhu trenutnega časa, ki na vseh področjih kulture ponovno interpretira že ustvarjene akcije, kustos projekta, Domenico Quaranta, ustvaril izbor ponovno uprizorjenih performativnih akcij in performativnih interpretacij nekaterih zgodovinskih dogodkov. Že na prvi pogled jedro predstavljenih projektov predstavljajo posamezne ali skupinske akcije umetnikov pod imenom Janez Janša.
Re:akt! tako poskuša raziskati koncept ponovnega uprizarjanja, re-enactmenta, ki ga ne obravnava zgolj kot interpretacijo zgodovine, ampak kot način kulturne kritike in brezmejnega umetniškega izraza. Po besedah kustosa je ta intermedijski projekt v vlogi raziskovalca vloge medijev pri manipuliranju percepcije in ustvarjanju sodobnih zgodovinskih mitov.
Da je projekt zares intermedijsko zastavljen, če lahko uporabimo ta birokratski izraz, dokazuje že prvi stik ob vstopu v razstavni prostor. Galerija Škuc je namreč odlično opremljena z različno tehnično opremo in pripravami, ki brezhibno predstavljajo umetniška dela. Celota se na prvi pogled zdi celo malce preveč zdizajnirana, česar nismo toliko vajeni v domačem prostoru, a se to na koncu izkaže kot zgolj dodana vrednost projekta.
Poleg omenjenega Janeza Janše se na razstavi pojavijo različna imena iz polja sodobne umetnosti, kot na primer Vaginal Davis, Lucas Bambozzi, Eva in Franco Mattes ter skupina SilentCell Network. Njihove skupne značilnosti se poleg multimedijskega koncepta ustvarjanja izkazujejo v skupnem zanimanju za preteklost in vprašanjih njene ponovne, ne nujno zveste interpretacije. V tem duhu so predstavljene rekonstrukcije performansov Marine Abramović in Ulaya ali velikega napada upornih in brezpravnih skupin na Sao Paolo pred tremi leti.
Ob vstopu v prostor obiskovalca pričaka velika projekcija Eve in Franca Mattesa, ki pod imenom sintetični performansi ustvarjata v virtualnem svetu Second Lifa. Tokrat v - zaenkrat še okornem - računalniškem jeziku poustvarita performans Imponderabilia tandema Abramović – Ulay, ki se je zgodil leta 1977. Akcija, kjer gola performerja stojita med podboji vrat, obiskovalci pa se morajo dobesedno preriniti mimo njunih teles, je v novi izvedbi vsekakor izgubila svojo radikalno subverzivno noto. Deloma zaradi časovnega razpona, deloma zaradi neosebne računalniške percepcije podobe. To pa je tudi osnovni namen tandema Mattes.
Nasproti temu je predstavljen performans, ki v središču Prage na simbolen način uprizarja dogodke iz leta 1968, tako imenovane praške pomladi, ko so sovjetski tanki brutalno »pregazili« klice po spremembah. Das Kapital skupine SilentCell Network je v središče povzel samozažig študenta Jana Palacha na glavnem mestnem trgu kot protest proti terorju, ki se je zgodil v začetku leta 1969. Skozi informativne dokumentarne in obenem eksperimentalne video sekvence ter fotografije, je predstavljena javna akcija Mareta Bulca.
Eno zanimivejših in udarnejših del razstave predstavlja kolaž medijskih podob in nekaterih odigranih prizorov Lucasa Bambozzija, z naslovom Dan, ko se je Sao Paolo ustavil. Prikazan je oboroženi napad skupine PCC na različne točke varnostnih sil, kot opozorilo na nevzdržne razmere v brazilskih zaporih in slabe socialne razmere kot neposredni povod za polnjenje le-teh. Za razliko od splošno sprejetih medijskih obvestil, ki so kljub prvotnemu molku uspele pricurljati v javnost, avtor napadalcev ne razglaša za teroriste, pač pa kvečjemu aktiviste.
Sestavljanka treh namensko surovih video kolažev na podlagi obstoječih podob prikaže stanje duha sodobne Brazilije, kot vrhunec pa se pojavi izjava enega vodij napada. Ta pove, da so aktivisti in umetniki zgolj pijavke, ki se napajajo na tovrstnih dogodkih, medtem ko so sami pravi borci za človekove pravice. Kratek intervju, ki je morda tudi režiran, tako izpove nekaj neizpodbitnih dejstev, ki še kako držijo.
Poleg omenjenega se na razstavi predstavljajo še projekti Frau Helga SS-XXX in Pristanišče ljubezni, intermedijskega umetnika Janeza Janše, Ich Lubbe Berlin skupine SilentCell Network, pa Vaginal Davis, ki vztarjno uprizarja performanse Vanesse Beecroft in nepogrešljivi Triglav vseh treh Janezov Janš. Slednji je tokrat s postavitvijo pozlačenega kipa v temačni prostor sublimiran do skrajnosti.
Celotna zasnova se tako izkaže predvsem kot izjemna zakladnica historičnega branja preteklosti skozi oči sodobnih umetnikov. Posamezna dela seveda nihajo glede na učinkovtost in kakovost predstavitve. Duh vseprisotne reciklaže sodobnega časa, prisotne tako v glasbi, teatru in umetnosti, pa bi lahko uzrl tudi kakšno bolj radikalno in kritično pozicijo. A kakor koli, osrednji kuratorski tematiki je dosledno zadoščeno.
Komentarji
komentiraj >>