Torek, 7. 4. 2009
Miha Topolovec
Večino časa se mi zdi, da ne znam ničesar napisati. Moja sposobnost smiselnega artikuliranja sveta, v katerem obstajam, se lomi pod 'kvaziintelektualnimi' imperativi kritičnega vrednotenja, ki se pogosto izteka zgolj v cinizem. Ukinitev moje senzibilne osebnosti in njena nadomestitev z domnevno objektivnim pogledom na svet, ki ju zahteva tako novinarska kot tudi življenjska logika, zgolj prekrivata očitno resnico: o tistem, kar nisem tudi jaz, ne zmorem in ne želim pisati. V nasprotnem primeru se zgolj zatekam k dolgočasnim opisom, fantazmam in domnevam. Iz tega pa se nikoli ne rodi refleksija, ki daje možnost pogleda naprej.
In na tej točki je Nataši Velikonja uspelo. Fragmenti svobode niso preprosto politični eseji, ki jih je avtorica spisala med letoma 2001 in 2006 za Terminale, oddajo na Aktualno-politični redakciji Radia Študent, ampak intimne izpovedi. Vsem je na očem dejstvo, da šele boleče izkustvo bivanja v svetu, bivanja v Sloveniji, daje avtorici svobodo pisanja, ki lahko poseže tudi širše.
Nataša Velikonja pokaže, kako teža identitetnih označevalcev, ki jih lepimo nase, pušča globoke sledi zunaj nas samih. Tam, kjer se konča rob moje osebne svobode, tam se lahko začne naš boj za vse, ki so podrejeni. Iskanje tega roba pa je stvar refleksije, ki za izhodišče postavi lastno senzibilnost do samega sebe. »Jaz sem v tem čisto napeta in čisto zbrana, čisto osebno to jemljem, črna, nemirna, malo podivjana, lezbijka, visoka in suha, še vedno precej lažem in malo sem destruktivna«, piše Velikonja.
Pozicija ženske, lezbijke, homo aktivistke, feministke in skrajne levičarke, iz katere izhaja Velikonja, bralcu razkriva številne diskriminatorne prakse, ki so prežemale slovensko medijsko, umetniško in politično sceno v prvih petih letih novega tisočletja. Branje teh esejev z več kot triletnim zamikom pa pred nas postavlja grozljivo spoznanje, da so takrat pojavljajoče se konzervativne politike sedaj postale utrjeni del družbenega kanona.
Če je bila takrat Slovenija družba potlačitve, ki se je na vse moči upirala priznanju emergentnih družbenih skupnosti iz obrobja, sedaj o njih noče niti slišati. Sprejetje peščice neoliberalnih zakonskih ukrepov, katerih namen je zgolj ukrotitev »perverznih« načinov življenja, je zaprlo prostor javnega boja za enakopravnost. Še en dokaz več, da v majhni podalpski deželici čas teče v nasprotno smer.
Fragmenti svobode dosledno sledijo načelu jasnega poimenovanja krivic: Neprestano državno nasilje nad subkulturnimi oblikami življenja in povezovanje tega nasilja z zasebnim kapitalom. Medijska ignoranca za slovensko področje pomembnih gejevskih in lezbičnih dogodkov na eni in medijska odmevnost sovražnega in populističnega govora na drugi strani. Družbena marginaliziranost slovenskega homo aktivizma, ki so mu hrbet obrnila tudi ostala protifašistična, anarhistična in antiglobalizacijska gibanja. Fragmentiranje slovenske homoseksualne skupnosti in pojav tako imenovanih homo konzerv, gejevske desnice, ki omogoča vse večjo intervencijo konzervativne politike v reprezentacijo homoseksualnosti.
Neupoštevanje načela enakosti s strani slovenske kulturne politike, ki skrita za pogostim argumentom pomanjkanja kvalitete kontinuirano odreka finančna sredstva gejevskim in lezbičnim avtorjem. Zakon o registraciji istospolnih družinskih skupnosti in zakon o prepovedi oploditve z biomedicinsko pomočjo kot načina umeščanja neokonzervativne desnice v liberalni del družbe. In tako nazaj in tako naprej.
S svojimi eseji Velikonja pokaže, da političnega manifesta ne morejo spisati institucije in objektivizirani pogledi na svet, ampak zgolj življenje kot tako. V vsej svoji spontanosti, prisili in želji po odpovedi. »Morda pa to, kar sem želela, nikoli ni bil homo aktivizem: morda sem iskala nekaj drugega in morda sem šla na napačno mesto in se naenkrat znašla med novinarji, politiki, profesorji in ostalimi prijatelji«, zapiše v svojih fragmentih.
Jaz pa po vseh teh krivcah, družbenih razmišljanjih in z muko zapisanih besedah še vedno čepim v svojem majhnem svetu in se bojim osamljenosti. Pa tega ne bi smel zapisati, a drugače ne znam.
Svoj fragment svobode je za Radio Študent spisal Miha.
Komentarji
komentiraj >>