Prav na današnji svetovni dan Romov, 8. aprila, so pred 19. leti na Slovenskem potekale prve, kot se temu v politično korektni latovščini reče, demokratične volitve, katerih edina bistveno nova značilnost je bila, da je bilo moč na glasovnicah po dobrih štirih desetletjih ponovno izbirati. Da sicer ne ljudstvo in ne sistem oziroma takratna pravno-formalna ureditev ob tej reinkarnaciji parlamentarne demokracije, nista bila najbolj dorasla zgodovinskosti trenutka, sicer priča več stvari. Toda že bežen pogled na današnje dogajanje v hramu domače demokracije, kjer poteka po napovedih tokrat enkrat za spremembo le 8 urna izredna seja državnega zbora o zahtevi ustavnemu sodišču za presojo posledic referenduma o noveli zakona o odvetništvu, pa le da vedeti, da pa se v vseh teh 19. letih nekaj bistvenega ni spremenilo. In sicer, da slovenska parlamentarna politika enostavno še naprej ostaja nedorasla izzivom časa, ki ga živimo.
Da sicer domače do sodelovanja pri tej reinkarnaciji demokracije na Slovenskem na dan 8. aprila 1990 upravičeno volilno telo le ni bilo najbolj doraslo zgodovinskosti trenutka, v prvi vrsti priča malo da že ne totalitarni rezultat, ki ga je na teh volitvah zmagoslavno zabeležila Demokratična opozicija Slovenije – Demos. Šlo je pač za prepričljivih 54 odstotkov. Tako da je sicer kljub 2. mestu in osvojenim 17 odstotkom Stranke demokratične prenove kot neposredne naslednice Komunistične partije v prvi vrsti očitno šlo za slovensko pregovorni politični revanšizem. Nenazadnje so bila za ljudstvom dobra štiri desetletja več ali manj istih političnih obrazov na oblasti.
Prvi parlamentarni prag v še le ne povsem samostojni Sloveniji je sicer skupaj preskočilo kar 10 strank, ob Demosu in nekdanjih komuništih torej še 8 manjših, že takrat pa so bile med njimi predhodnice današnje SDS, SLS in LDS. Da sicer s socialistično samoupravnimi totalitarnimi časi le ni vse bilo tako zelo narobe, sicer samo zase potrjuje dejstvo, da se je po neposrednih volitvah na mestu predsednika predsedstva ustoličil prav šef nekdanjega Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, Milan Kučan, ki se ga 19 let pozneje še naprej drži etiketa narodovega očeta.
Da sicer na to reinkarnacijo domače demokrature nismo bili najbolje pripravljeni tudi v pravno formalnem in strukturno sistemskem smislu, pa priča predvsem podatek, da so te po 4 desetletjih demokratične suše prve večstrankarske volitve potekale kar po starem socialistično-samoupravnem sistemu. Še ne povsem samostojna in zgodovinskosti trenutka ne ravno dorasla Slovenija, se je v čast reinkarnaciji večstrankarske demokrature opomogla s kar 240-imi na novo izvoljenimi predstavniki ljudstva. Leta 1990 se je namreč še volilo kar v tri zbore takratne republiške skupščine. V družbenopolitičnega, v zbor občin in še v zbor združenega dela.
Ok. Res je sicer šlo za prehodno oziroma začasno rešitev, za časa katere so se izpeljali postopki uveljavitve nove ustave, s katero sta se utemeljila osamosvojitev in današnja politična ureditev. Toda če 19 let kasneje pogledamo, o čem se pravzaprav v prazno izrekajo besede na današnji izredni seji državnega zbora, pa se le zdi, da je državni zbor pravzaprav neposreden potomec zbora združenega dela, saj se še naprej zgolj dela, da pravzaprav nekaj sploh dela. Za današnji 8 urni poslanski prazno-besedni šou je sicer v prvi vrsti zaslužen spet stari dobri opozicijski Janez Janša, ki je v luči svoji najboljših opozicijskih dosežkov ponovno poskrbel, da se vsa parlamentarna politika ukvarja z njegovimi proceduralnimi zvijačami.
Zadnji Janšev proceduralni sredinec koaliciji in vladi Boruta Pahorja je zahteva za razpis zakonodajnega referenduma o noveli zakona o odvetništvu, pod katero se je podpisalo 33 opozicijskih poslancev SDS in SLS. Ta naj bi bil skupaj z evropskimi volitvami 7. julija, kar pa le pomeni, da se bi utegnilo ljudstvo takrat vsevprek jeziti nad oderuškimi tarifami že tako sploh ne kaj prida priljubljenih domačih odvetnikov in bi zato manj pozornosti namenilo visokoletečim parolam strankarskih evro-programov. To pa bi hkrati na samih volitvah za evropski parlament avtomatično pomenilo tudi nekaj malega populistične prednosti za opozicijski predlagateljici referenduma.
Seveda si tega aktualna koalicija kar tako pač preprosto ne more privoščiti. Zato je parlamentarna večina po hitrem postopku sprožila parlamentarne postopke za sklic današnje izredne seje za sprejem sklepa o zahtevi Ustavnemu sodišču za ustavno presojo posledic zakonodajnega referenduma o noveli zakona o odvetništvu. Ko parlamentarna politika ne ve kaj bi, se - kot je to že običajno – obrne na svet pravnih modrecev, ki so v tej državi Ustavno sodišče. Praznim koalicijskim ali pač opozicijskim besedam danes v državnem zboru navkljub je rezultat glasovanja že vnaprej predvidljiv. Prav tako pa sama namera sklicateljev današnje izredne seje. Tudi če se namreč Ustavno sodišče izreče, da v opozicijski referendumski pobudi ni nič neustavnega, saj jo nenazadnje določa in omogoča celo slovenska ustava, ne bo prav nobene možnosti več, da bi referendum potekal hkrati z volitvami v evropski parlament. Tudi če pa do njega kdaj kasneje pride, pa bo populistična prednost na strani koalicije. Tako namreč to tudi 19 let po prvih demokratičnih volitvah na Slovenskem še naprej gre.
ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem z 19. obletnico reinkarnacije domače strankarske demokrature v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>