Sobota, 11. 4. 2009
primozv
Ste bili kot otrok prisiljeni poslušati starše med seksom? Ali so le ti vašega mlajšega bratca ali sestrico denimo sili jesti kovance? OK, ti dve travmi sta sposojeni, jih pa ima vsak izmed nas na zalogi dovolj svojih. Tovrstne madeže je kot vemo nemogoče odstraniti, edini ki pri tem lahko pomagajo pa so bržkone zgolj super heroji. No in danes v Tolpi bumov predstavljamo enega izmed njih. Edini Peter Pan, ki dejansko obstaja se imenuje Dan Deacon (sicer letnik '81), in je klasično izobražen glasbenik, ki je počel že marsikaj, zadnje čase pa je najbolj znan po tem, da ustvarja eno izmed najbolj vznemirljivih pop godb na svetu.
Ponavadi ga je najti v Baltimoru, pogosto pa tudi potuje, in na svojih živih nastopih, nikoli na odru, temveč vedno med udeleženci, izvaja psihadelične čarovnije. Za njim je cel kup izdanih plošč, na katerih je do pred kratkim izražal absurdnejšo plat svoje ustvarjalnosti. Kot edina potrditev temu v tem trenutku, naj služi zgolj par naslovov iz njegovega zgodnjejšega obdobja: Cowboys and Cobras, Goose on the Loose, Moses_Vs_Predator in Lion with a Shark's Head. Čeprav njegova glasba morda zveni otročje oziroma spominja na glasbo iz risank, ne gre za noben afnagunc, temveč iskreno, premišljeno in predvsem smrtno resno zadevo.
Prelom v karieri Dana Deacona se je zgodil pred dvema letoma, ko je izšel njegov album z naslovom Spiderman of the Rings. Ker je bil prvi, ki ni izšel kot CD-R in hkrati doživel globalno distribucijo, ga v kontekstu tega kar je Dan Deacon danes, lahko obravnavamo kot nekakšen neuradni prvenec. Na njem je Deacon neskončno sinusno valovanje in bizarne sample, ki so ga zaznamovali v preteklosti, uokviril v trdnejšo strukturo, dodal vokale in rezultat je bila odlična glasba, ki jo je nemogoče vtakniti v katero koli obstoječo kategorijo. Plošča je sicer pretežno elektronska in blazno plesna, a hkrati nima nič skupnega s tem kar poznamo pod pojmom elektronska plesna glasba.
Sledila je svetovna turneja, v celoti izvedena s sredstvi javnega potniškega prometa. Dan je potoval sam, kompleten inštrumentarij, ki ga je med drugim sestavljala kopica efektov, sintov ter utripajoča zelena lobanja in na banano prilepljen ipod, pa je prenašal kar s seboj v kovčku. Kot že rečeno, je nastope izvajal dobesedno obkrožen z množico plešočih, kričečih, smejočih, jokajočih in v vseh ozirih histeričnih ljudi, ter z njimi izmenjeval svoj znoj, ki ga ni bilo malo. Če kot referenco vzamem v živo doživet famozen gol Mileta Ačimoviča proti Ukrajini za zmagovitih 2:1, dosežen iz sredine bežigrajske podrtije, potem takratna evforija seže kvečjemu do kolen kolektivni evforični norosti na živih skupinskih očiščevanjih Dana Deacona.
Izid plošče Bromst, se je potem kar nekaj časa odlagal, o tem kako bo zvenel, pa je dal Deacon vedeti konec lanskega leta, ko je izvedel dva koncerta z novim materialom in petnajstčlanskim pretežno tolkalskim orkestrom. Če v svetu glasbe obstaja večni problem drugih albumov, je nocoj obravnavani Bromst šolski primerek uspešnega nadaljevanja uspešnega predhodnika. Deacon prvenca ni repliciral, niti ni ustvaril njegovega popolnega nasprotja, temveč preprosto stopil korak naprej in posnel, oprostite izrazu, fantastično ploščo, ki se naslanja na zgodbo predhodnice in jo nadgrajuje. Najbolj opazna je seveda izdatnejša mera akustičnih inštrumentov, med katerimi prevladujejo marimba in zvončki, glavni pečat plošči pa daje reci-piši klavir. Sicer ne povsem običajen, temveč njegova motorizirana izpeljanka. Gre za naslednika inštrumenta, ki je v predgramofonskih časih omogočal reprodukcijo glasbe, nekako po principu lajne, njegovi glavni prednosti pa sta natančnost in hitrost. Najlepši primerek uporabe tega inštrumenta je moč slišati v drugem delu dvodelne kompozicije Slow With Horns/ Run for Your Life, pri kateri Deacon ekstazo doseže prav z motoriziranim mehanskim klavirjem, ki je v nasprotju s parom izurjenih rok, edini zmožen dovolj hitro odigrati ogromno količino not. Sicer pa na Bromstu ne umanjka niti kvazi-zborovsko petje, kot tudi trademarkovski sprocesirani Deaconov infantilno zveneči vokal. Podobno kot predhodnica, tudi Bromst temelji predvsem na zvoku kot takem. Med drugim je tudi brez pomenski naslov plošče Bromst, izbran zgolj zaradi svojega zvena. Glavno spremembo ali recimo napredek, pa je Dan Deacon dosegel z izpiljeno dramaturgijo plošče, kot tudi posameznih skladb. Dolgi crescendi v največkrat šest in sedemminutne skladbe, ki se prelivajo ena v drugo ter gostota zidu zvoka ustvarita pri poslušalcu močan psiho-akustični efekt, poznan tudi kot katarza. Če je na prejšnji plošči tovrstno mojstrstvo pokazal v dvanajstminutni dvostavčni kompoziciji Wham City, je na plošči Bromst to moč slišati praktično ves čas.
Dan Deacon je do sedaj ustvaril dva bisera, ki bi ju med seboj težko tehtali. Če zgodbo malček zbanaliziramo, bi si najlažje pomagali s paralelo s še enim kraljem neplesno-plesne glasbe Jamesom Murphyjem in njegovimi LCD Soundsystem, ki je do sedaj prav tako posnel dva odlična album. V primerih obeh glasbenikov lahko rečemo, da sta katarzičnost in zrelost tisti, ki označujeta novejši izmed plošč. Paralelo z LCD Soundsystem pa zaključimo z naslednjim sposojenim stavkom: Komaj čakam na plošče, ki jih bosta izdala, ko bosta stara 50 let. Tudi Peter Pan pač enkrat odraste.
Primož
Komentarji
komentiraj >>