Buldogi in Carina, 22.4.09 Chanel Zero- AKC Metelkova mesto, Ljubljana
* Ko sem se v začetku osemdesetih podal na glasbeno potovanje, so mi pod roke in v ušesa prišli tudi Buldogi. Če me spomin ne vara, saj je od takrat minilo že kakšnih sedemindvajset let, sem jih slišal na kompilaciji Novi punk val. Niso mi bili všeč. Premalo punk. In takrat so že razpadli. Bili so pred mojim časom.
Včeraj so se naše poti ponovno prekrižale. V kanalu, na metli, kot včasih slišiš ljudsko poimenovanje za klub Chanel Zero v Avtonomnem kulturnem centru Metelkova, so se po sedemindvajsetih letih od zadnjega nastopa in tridesetih od nastanka najavili Buldogi. Kot so zapisali v medijskem obvestilu, še vedno isti, tisti, le 150 kil težji. »Vstopnine ni, je pa Carina …« so humorno vabili in napovedovali bend za ogrevanje.
Carina je zasedla prostor na odru okrog enajstih in začela ogrevati pregreto ozračje, ki ga je množica pod odrom segrevala s telesi in pričakovanjem že tja od desete zapovedane ure začetka. Bend je s prvim komadom vročini in potu dodal začaranost. »Vsi smo začarani …«, je napovedal frontman Mario in to posebej posvetil glasbenim kritikom in podobnim. Ja, takrat sem že bil začaran, prestavljen skoraj tri desetletja nazaj, v množici sem iskal štirinajstletnika in ga našel.
Vešči rokovske govorice, trdi, močni z antiherojskim hitom od Ljubljance do Save in drugimi so pognali v pogo tiste iste v prvih vrstah. Med brisanjem potu zaslišim vzklik: »Igrajte pank!«. Punk ali pank, pankerji ali pankrti, se v mislih vrnem v čase prvih korakov in raziskovanja glasbene scene, ki še vedno diha z vztrajnostjo in odprtostjo koncepta, ki še vedno mobilizira, kar je včeraj v prepolnem klubu Chanel Zero potrjevala množica, od tistega štirinajstletnika do abrahamovih slavljencev. Punk ni mrtu, sam neki čudn diši. Tako, kot je vedno. Njegova vrednost je prav v tem, ni enoznačen.
Carina je korektno odigrala svojo vlogo predvozačev, brez pretencioznosti, dosledno. V pavzi se je množica pognala k izhodu na zrak, k šanku, jaz pa sem vztrajal ob stebru, želel sem slišati oba benda z istega mesta. Primerjati zvok. Ko smo se nadihali in osvežili, ko je padla kakšna stopinja celziusa, je padla tudi kocka.
Buldogi, po sedemindvajsetih letih. Zame prvič in še za marsikoga drugega. Bučna skupina Francozov, ki so imeli svoj žur, se je stopila z vibracijami, z zvokom bas kitare na meji znosnega hrupa, s polnostjo zvoka in teles v pogu pod odrom, pozibavajočih, kimajočih, prepevajočih »… nekdaj bili smo ena družina, vsi za enega eden za vse … to ni bila nikdar celota, bila pa je velika skupina … pomagal smo vsakemu iz gužve …« Dva vokalista, občasno dve kitari, bas, boben. Ja, to pa je bil punk in ska in reggee in novi val in še kaj!
Raznovrstnost glasbenega izraza se je kazala skozi stopnjevanja, ustvarjanje napetosti in katarzično sprostitev glasbenega načina. Dinamika, ki te ne pusti hladnega, ki te začara, ki te združi, razdruži, sooča, sporoča bivanjsko negotovost išče magično razrešitev in obstaja ta trenutek na odru, v mislih. »… to ni balet, to ni balet …« Ko si star štirinajst let so vprašanja podobna, kot ko si star petdeset, rešitve ni, je življenje. »… js sm pa človk, ki hoče živet, jst sem pa človk, ki noče umret … to sm jst, to nisi ti … mene kot človeka uničt ne morjo … jst sm človk, ki hočm živet …«
Ja, punk … neukrotljiv, brezčasen v singularnosti in mnogoterosti. Ja, Buldogi … še dobro, da se nekateri bendi odločijo za vrnitev na glasbeni oder. Bili so malo pred mojim časom, za druge daleč pred njihovim, za nas vse, v času. Med potovanjem v valovih brezčasnih zvokov, hipnotičnosti glasbe Buldogov, soočanjem s samim s seboj me je presenetil konec. Je le navidezen, ko ugasnejo odrske luči.
Buldogi so na začetku osemdesetih na RŠ-u naredili prve posnetke, ene redkih, na magnetofonski trak. Včeraj so ponudili »Polplate«, kot so podnaslovili zapečenko, ki so jo ponudili za štiri evre in nam tako dali možnost vpogleda v trenutno ustvarjanje Buldogov. Še en presežek večera. Buldogi so ponovno na poti. Kdor jih je spustil včeraj v Chanel zero, jih bo lahko videl devetega maja na Prešernovem trgu, ko bodo z ostalimi »muzičisti« proslavili štiridesetletnico valovanja na 89,3 MHz, in še kje in kdaj kasneje, upam.
Ko sem odhajal iz kanala, sem si iz oči v oči mimo šel s tistim štirinajstletnikom »… hmm … bila je mlada ženska, deškega videza …«
Vedno s tabo, Simon Vene. Zdaj zdaj jih bom imel štirideset.
Komentarji
komentiraj >> Re: Buldogi!!!!
hm [24/04/2009]
precej nepovezana recenzija
odgovori >>
Re: Buldogi!!!!
cugumigu [12/05/2009]
v redu
odgovori >>