Že nekaj časa se v javnosti odpirajo debate o domnevni apatiji med mladimi. Toda apatija med mladimi, kot se jo predstavlja v prevladujočem diskurzu, je svojevrsten konstrukt. Lep dokaz za to so npr. številne demonstracije mladih, ki se druga za drugo vrstijo po svetu. Grški študentje so nedavno zelo jasno artikulirali svoje politične zahteve. Ob zasedanju G20 v Londonu so se zvrstile množične t. i. »antiglobalistične« demonstracije, na katerih smo opazili veliko mladih. V tem trenutku pa se vroča kri po žilah pretaka predvsem hrvaškim študentom. (Nam bo pa kri zavrela v ponedeljek.)

Zanimivo je torej to protislovje. Po eni strani se v javnosti odpirajo debate o apatičnosti mladih, po drugi strani pa so med mladimi prisotne stalne prakse družbenega udejstvovanja in izražanja političnih zahtev. Problem torej ni v tem, da mladih politika in družbeni problemi ne bi zanimali. Slednje je bila tudi sklepna misel okrogle mize na temo »Apatija med mladimi«, ki smo se je udeležili v sredo na Fakulteti za družbene vede.

Prisotni gostje so temo apatije prevetrili z različnih zornih kotov. Zanimal jih je sam kontekst pojava apatije, današnje prakse družbenega angažmaja mladih so primerjali s tistimi iz 70. in 80. let, vendar so se strinjali, da taka primerjava ni najbolj pertinentna.

Dr. Metka Mencin Čeplak s FDV-ja pravi, da se je apatičnost mladih pri nas začela problematizirati v začetku 90. let, torej v času, ko so se v našem političnem sistemu zgodile tektonske spremembe. Po njenem mnenju so ocene o apatičnosti mladih posledica dveh ključnih dejavnikov.
//////////////////////////////////////////////
Mencin čeplak1
//////////////////////////////////////////////

Dr. Metka Mencin Čeplak vidi problem v tem, da se je pojem političnega zreduciral na politične stranke in boje za politično oblast. Alternativna politika, ki je obstajala in še obstaja, pa je postala nezanimiva za medije in se jo na različnih ravneh marginalizira. Nevidnost angažmaja alternativnih politik mladih je torej tudi področje, ki ga je potrebno omeniti, ko govorimo o apatiji med mladimi.
///////////////////////////////////////////////
Mencin Čeplak2
///////////////////////////////////////////////

Apatičnost mladih pa je po mnenju naše sogovornice treba iskati tudi v splošnem vedenju politike, ki se preveč rada uklanja kapitalskim interesom. Pa tudi v tem, da politika ne ponuja pravih alternativ, saj vsi glavni politični akterji rinejo v t. i. politično sredino.

Dr. Luka Omladič s FF je v samo debato in predvsem med publiko zasejal večjo mero optimizma. Izpostavil je, da ni razloga za pretiran pesimizem, saj je že Aristotel dobro vedel, da je človek politična žival. O prebujanju političnih nagonov posameznika je povedal:
////////////////////////////////////////////////
Omladič
////////////////////////////////////////////////

Veliko empiričnih izhodišč je v razpravi podala Eva Klemenčič, mlada raziskovalka na Pedagoškem inštitutu. Poudarila je, da v mnogih državah trenutno beležijo procese redefiniranja koncepta državljanske vzgoje. V zvezi s Slovenijo je Klemenčičeva izpostavila naslednje:
/////////////////////////////////////////////
Klemenčič1
/////////////////////////////////////////////

V raziskavi, ki so jo nedavno opravili na Pedagoškem inštitutu, so ugotovili, da pri učencih zaznavajo porast neizmerne ljubezni do domovine:
/////////////////////////////////////////////
Klemenčič2
/////////////////////////////////////////////

Dr. Luka Omladič in dr. Metka Mencin Čeplak sta na tem mestu izpostavila, da je potrebno razlikovati med državo in domovino:
//////////////////////////////////////////////
Razlika
/////////////////////////////////////////////

Državljansko vzgojo se prepogosto enači z domovinsko vzgojo. Nevarnost pretiranega poudarjanja domovinske vzgoje vidi Klemenčičeva v posledično pretiranem nacionalizmu.

S takšnimi razmisleki smo se gibali na terenu politične kulture. To tematiko je na koncu vpeljal eden od udeležencev okrogle mize, ki je poudaril, da v našem prostoru umanjkajo prakse, ki bi državljane naučile politične participacije. Politični socializatorji so tisti, ki pri posamezniku generirajo zavest o udejstvovanju v družbi. Množični mediji, kot politični socializator, poročajo v glavnem samo o »mainstream« politiki, ki se odvija v vladi in parlamentu. Zaradi tega imajo mladi očitno napačno predstavo o tem, kaj in kje vse so lahko prostori politike in političnosti.

V kolikor danes obstajajo apatični posamezniki, je krivdo za to treba iskati tudi drugje in ne samo v njih samih. Izvor apatije je tudi na ravni strukture in sistema, ki preusmerjata pozornost mladih tja, kjer vprašanje politike ni v ospredju. Vprašanje prirediteljev okrogle mize, društva študentov politologije »Polituss« in zavoda za kulturo dialoga »Za in Proti« se je glasilo: »Ali je lahko mladina še vedno nosilka progresivnih družbenih sprememb?« Naš odgovor se kar se da glasno in jasno glasi DA.

Ne-apatična sva približno dve uri bila jureG. in vajenka jerneja