V današnjem, najverjetneje zadnjem japonskem pismu, se podajamo v japonsko podzemlje. Podzemlje, ki sicer nima ničesar opraviti z mestnimi transportnimi povezavami, temveč ostaja skrito sredi vsakdanjega vrveža. Govora bo o avtonomnih prostorih. Tako tistih trodimenzionalnih razsežnosti kot tistih malo manj oprijemljivih, ki z ideali vdirajo v ustaljene strukture mišljenja in vladajoča zakonska določila.
Prvo soočenje z zakonom na Japonskem bo tujec praviloma doživel pri prečkanju meje, kjer bo fotografiran, primoran v dajanje prstnih odtisov in v precej izčrpno poročanje o namenu obiska in količini denarja, ki jo prinaša s seboj. Da ne bo pomote, govora je o državljanih EU.
V Tokiu je občutku nadzora včasih sploh težko ubežati. K temu npr. močno pripomorejo zahteve po osebni identifikaciji v navadnih menjalnicah ali pa nedavni zakonski predlog mestnih oblasti o javnem redu. Ta potencialno kriminalizira tako ulične performerje, civilno-družbene pobude, brezposelne kot tudi tujce nenavadnega videza. Seveda vse v imenu večje varnosti.
V velemestu, kjer morajo umetniki za tedensko razstavo svojih del v majhnih galerijah plačati po več sto tisoč jenov, takisto glasbeni bendi za svoje nastope v klubih, so prostori in dogodki, ki zahtevajo manj nadzora ali pa financ, dejansko precej redki. Pa vendar sta bila v upor omenjenemu zakonskemu predlogu v Tokiu organizirana manjši protest in pa flash mob, na katerem so udeleženci družno in vsak zase glasno prebirali knjige.
Na veliko slabšem kot umetniki pa so priseljenci iz bližnjih držav, npr. Filipinov in Kitajske. Ti so v procesu pridobivanja dovoljenja za bivanje v državi sploh pod nenehnim nadzorom, da finančno-eksistencialnih težav niti ne omenjam. Vsakoletne polemike glede državne ceremonije v razvpitem templju Yasukuni so tako minorne v primerjavi z izganjanjem teh drugorazrednih prebivalcev. Priseljencev, ki so zaradi recesije ostali brez dela in posledično dovoljenja za bivanje na Japonskem.
Bojev za pravice deprivilegiranih in marginaliziranih drugih je malo, pa še ta takorekoč nimajo prostorov za svoje delovanje. V prenaseljenem Tokiu obstaja nekaj socialnih centrov in avtonomnih družbenih prostorov, kjer se mešajo ideje o emancipaciji tako zahodnih kot vzhodnih tradicij. A vsi po vrsti svoje prostore najemajo, seveda ob predhodnem dogovoru z lastniki. Po grobem zatrtju študentskih gibanj v sedemdesetih so družbeno-kritična prizadevanja dojemana s strahom in zadržanostjo. In študentje so v večini radi »pridni študentje«, če se poslužim fraze enega od japonskih prijateljev.
Zato je toliko bolj pomemben boj študentov z Univerze Ryukyus na Okinawi, ki so se uprli univerzitetni politiki odpuščanja profesorjev. Bojda gre za varčevanje pri proračunskih sredstvih, dejansko pa za nižanje ravni študija in to predvsem na področju tujih jezikov. Najbrž še eden od indikatorjev bega japonske družbe pred svojimi drugimi.
Tudi na univerzi v Kyotu že slaba dva meseca poteka upor proti odpuščanju prekarnih univerzitetnih delavcev, ki nimajo nobene garancije za svoje delovne položaje. Dva knjižničarja sta tako pred univerzitetno zgradbo postavila šotor in ustanovila najbrž najmanjši sindikat v državi.
Sploh je pojav zasedanja odprtih javnih površin najbrž edini primer sqotanja na Japonskem. Slednje je namreč zakonsko prepovedano. Največje zasquotane površine so tako šotorska naselja brezdomcev v večjih parkih. Uniformirani modri šotori v Yoyogi parku so danes npr. zatočišče okoli 40 t. i. 'homuresu' oz brezdomcem; pred leti jih je tam bivalo desetkrat več.
Angleška beseda 'homeless' je zgolj transkribirana v japonsko pisavo, tako da so brezdomci celo v jeziku nevidni, neopazni. Mestne oblasti jih ne preganjajo vse dokler ostajajo tiho. Nekateri živijo v naselju že petdeset let in po pogovoru z nekaj prebivalci Yoyogijskega naselja sodeč, si večina želi predvsem mirnega in varnega življenja. Večje politične organiziranosti pa med njimi ni.
Morda so tako eni redkih, ki so si drznili politično aktivirati - poleg omenjenih prekarnih delavcev v Kyotu in študentov na Okinawi -, še delavci iz tokijskega hotela Keihin. Ti so odpuščanje oktobra lani ignorirali in enostavno sami, brez menedžerjev, vodili hotel še nadaljnje tri mesece. Dokler ni sodišče razsodilo v prid lastnikom in nadnje poslalo policijo.
Vsi omenjeni boji so majhni, neopazni in marginalizirani. A dajejo konkretne zglede za izhode iz uničujočih učinkov recesije in – upam - lahko pomenijo alternativo porastu depresij med japonskimi delovnimi kolektivi.
V japonsko podzemlje je kukala Barbara
Komentarji
komentiraj >>