Torek, 12. 5. 2009
kvisnar
* Četudi prihaja iz Kanade, zveni duo Junior Boys presenetljivo evropsko. Elegantno-mehkoben elektro-pop, ki ga ustvarja, duo uspeva plemenititi z včasih bolj, še pogosteje pa manj prepoznavnimi vplivi, ki večinoma segajo v vode M.O.R.1 – glasbe oziroma easy-listeninga.
Jeremy Boys sta zasnovala Jeremy Greenspan in Johnny Dark, toda Dark se je umaknil, še predno so založbe začele kazati interes za njuno glasbo. Greenspan je novega sodelavca našel v Mattu Didemusu, medtem pa je glasba Boysov uspela pritegniti pozornost nekaterih ljudi na britanskem otoku. Nekoč sodelavec znane založbe Warp, Nick Kilroy, je tako ravno zaradi Junior Boys ustanovil lastno založbo, KIN Records, ter proti koncu leta 2003 zdal prvi EP Boysov - “Birthday”. Vendar se je njihovo sodelovanje nenadoma prekinilo, ko so Kilroya februarja leta 2005 našli mrtvega v njegovem domovanju.
Prvi album Junior Boys, “Last Exit” iz leta 2004, je zlahka navdušil glasbeno kritiko in glasbene poznavalce, manj pa širše kroge odjemalcev popularnih godb. Sintetični pop Boysov se je sicer razkrival v nepričakovano lepih glasbenih motivih, harmonijah in melodijah, toda v svojem bistvu je zvenel kot soul-glasba, umeščena ob elektro-pop podlage. Eros njune glasbe je zvenel prefinjeno, ne glede na kontekst pesmi, v kateri se je znašel. Tako smo se sprehodili od poželjive Bellone do avtocestnega nokturna naslovne pesmi, Last Exit, ter preko počasi sezidane, za pop netipično dolge Under the Sun, vse do Can You Teach Me How To Fight?
Drugi album dua, „So This Is Goodbye“ iz leta 2006 je potrdil, da so stremljenja Junior Boys le z eno nogo v blagozvenečem popu, da pa je drugi del voljan raziskovati, ponavljati – na primer! – zaciklano frazo in opazovati, kam vse to ponavljanje lahko popelje celotno pesem. Odtod dolgi uvodi in počasno premikanje komadov proti koncu. Albumu „So This Is Goodbye“ je le uspelo prebiti bariero do nekoliko širšega kroga poslušalcev, nenazadnje tudi zaradi remiksa pesmi Like a Child, ki ga je prispeval Carl Craig.
Takole bi morda zvenela Marvinova (Gaye) glasba, če bi bil danes živ, se mi je nekoč utrnilo ob poslušanju Junior Boys. Nikakor ni bilo čudno, da ob trdnem zidovju elektronike tisti najbolj neposredni vplivi na ustvarjanje Jeremyja Greenspana niso bili zlahka prepoznavni. Greenspan je povedal, da je njegov najljubši vokalist nasploh Colin Blunstone, nekoč frontman fantastične, a večinoma prezrte britanske zasedbe The Zombies. Zdaj omenja, da je tekom dela na „Begone Dull Care“ mnoge ure presedel ob glasbi Steely Dan, Carole King in Neila Younga. Res je v Greenspanovemu vokalu in načinu petja možno začutiti, da mu sedejo čiste melodije, da skuša biti v svojem šepetajočem, nekoliko negotovem, falsetu blizu neke vrste melanholije polnemu belcantu.
V zvoku „Begone Dull Care“ je možno, vsaj na trenutke, slišati barve, kakršne so krasile glasbo še enih pop-perfekcionistov, Prefab Sprout, v času, ko so vanje trčila bogata produkcija Thomasa Dolbyja. Tudi v konceptualnem smislu sledita Junior Boys neki, recimo ji „razmišljajoči“ struji pop-glasbe, ki dela Albume (z velikim A) in ne (zgolj) lepljenke dopadljivih hitičev. Tokrat je sploh edini komad, ki se dotakne sfer dopadljivega, na singlu že objavljeni Hazel – in še Hazel traja dobrih šest minut.
Potem ko sem si ogledala kratek film2 kanadskega umetnika Normana McLarena, „Begone Dull Care“, po katerem sta Junior Boys naslovila svoj album – in ki sta mu posvetila komad The Animator – , mi je morebiti bolj očitna ta povezava zvočnih tekstur dua z vizualnim. Ob tem seveda nemalo preseneti, kako z Erosom nabita glasba niti malo ne odmeva v vizualnem imidžu obeh „Fantov“. Tudi ta detajl prispeva k utrjevanju misli, da Junior Boys namesto spektakla popularnega ponujata introspekcijo.
Zelo zanimivo je odkrivati, koliko slojev glasnosti, daleč tja tišini naproti, vsebuje vse bolj minuciozno producirana glasba Junior Boys. Isti se nam bodo še najbolje razkrili ob poslušanju na kvalitetni avdio-napravi, s slušalkami na ušesih. Album „Begone Dull Care“ bomo nocoj poslušali v celoti, odrezali bomo le nekaj drobcev na koncu zadnje skladbe, ko se zvok potopi na mejo slišnega.
pripravila Katarina Višnar
Komentarji
komentiraj >>